TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožnica ne more uspešno uveljaviti razlage, da za vse gospodarske pogodbe (ki v smislu 349. člena OZ namreč pomeni le, da so jo med seboj sklenili gospodarski subjekti – 13. člen OZ) zastaranje teče „od dobave blaga oziroma izvršitve dela“. To ne ustreza niti sami dikciji zakona, po kateri zastaranje teče za vsako dobavo blaga, opravljeno delo ali storitev.

349. člen OZ ureja zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb. Namen 349. člena je določiti splošni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb. Glede preostalega pa veljajo splošna pravila o zastaranju (kdaj začne zastaranje teči, nastop zastaranja ...).

Gospodarska pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, je po svoji naravi podjemna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zato pravilno izpostavilo, da za pridobitev pravice do plačila in posledično začetek teka zastaranja ni pomemben čas izdelave naročenega orodja, temveč nadaljnje pravno dejstvo prevzema opravljenega posla.

Če naročnik svoje dolžnosti prevzema in pregleda izvršenega posla brez utemeljenega razloga ne izpolni ali se morebiti prevzemu in pregledu izvršenih del celo izmika, podjemnik pridobi pravico terjati izpolnitev obveznosti, ko nastopi domneva prevzema.

Ustni dogovor o izdelavi orodja (tj. dogovor, po katerem se podjemnik zaveže opraviti določen posel, naročnik pa da mu bo zato plačal) ima naravo podjemne pogodbe.