TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

 

Oba davčna organa, pa tudi tožeča stranka, se strinjata z ugotovitvami, da tožnik ni lastnik celotne nepremičnine, temveč solastnik v višini 2/3 (zgradbe in zemljišča) na podlagi pogodbe o priznanju solastninske pravice, ki jo je sklenil s soinvestitorjem v decembru 2000 (na podlagi cenitve vrednosti nepremičnin). Najkasneje decembra 2000, po cenitvi nepremičnine, je bilo jasno, da je tožnik glede na svoja vlaganja postal solastnik nepremičnine v deležu 2/3 ter je tudi po mnenju sodišča obračunal vstopni DDV v višjem znesku, kakor je znesek, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen na podlagi 1. odstavka 40. člena ZDDV. Potemtakem je tožnik kot davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbil več kot je, oz. bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV.