TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 59. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 24/12, 30/12, 75/12, 94/12, 96/13, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19, 28/19, 66/19 in 39/22) je bil v neskladju z Ustavo, kolikor ni dopuščal upoštevanja normiranih odhodkov v višini 80 odstotkov prihodkov, vendar ne več kot 80.000 EUR, zavezancu, pri katerem je v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana oseba za delovni čas, ki je krajši od polnega delovnega časa, v davčnem letu, za katero se ugotavlja davčna osnova, pa ta oseba prebije v zavarovanju enako ali več časa kot oseba, ki je v davčnem letu pet mesecev zavarovana za polni delovni čas. Sodba Upravnega sodišča št. I U 1192/2020 z dne 31. 5. 2022 se razveljavi in zadeva se vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

V obravnavanem primeru je treba primerjati pobudnikov položaj, to je položaj, v katerem je zavezanec zavarovan po 15. členu ZPIZ-2 za polovični delovni čas neprekinjeno vse davčno leto, in po drugi strani položaj zavezanca, ki je zavarovan po 15. členu ZPIZ-2 za polni delovni čas pet mesecev v davčnem letu. V obeh primerih zavezanca v davčnem letu prejmeta enako visoke prihodke, vendar lahko zavezanec, kakršen je pobudnik, upošteva normirane odhodke do največ 40.000 EUR, zavezanec v primerjanem položaju pa do največ 80.000 EUR. Ena od posledic odločitve zakonodajalca za pavšalizirani način določanja dohodka (dobička) iz dejavnosti je, da enakosti zavezancev ni mogoče presojati glede na njihovo dejansko ekonomsko moč, mogoče pa jih je primerjati glede na ključne elemente uveljavljenega sistema pavšaliziranega ugotavljanja davčne osnove davka od dohodka iz dejavnosti. Tedaj se izkaže, da sta primerjana položaja v bistvenem enaka zato, ker imata zavezanca v obeh primerih pravico do ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov in ker v upoštevnem davčnem letu oba prejemata enako visoke prihodke iz dejavnosti. Ker iz zakonodajnega gradiva ne izhaja razumen in stvaren razlog za različno obravnavo primerjanih položajev, tega pa nista tudi nista izkazala Vlada in Državni zbor v postopku s pobudo, je Ustavno sodišče presodilo, da je bila izpodbijana določba, kolikor je določala navedeno različno obravnavo, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.