TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

1. Razveljavijo se naslednje določbe Zakona o kazenskem postopku: - prvi odstavek 201. člena in prvi odstavek 361. člena, - besedilo drugega odstavka 202. člena, ki se glasi: "kratko obrazložitev, v kateri mora biti razlog za pripor posebej obrazložen". 2. Točka 3 drugega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku in 2. točka prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku nista v skladu z Ustavo. 3. Zakon o kazenskem postopku ni v skladu z Ustavo, kolikor ne določa tudi milejših ukrepov za preprečevanje ponovitvene nevarnosti. 4. Določbe Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo postopek odločanja o odreditvi, podaljšanju in odpravi pripora, niso v skladu z Ustavo. 5. Državni zbor je ugotovljene neskladnosti z Ustavo dolžan odpraviti v roku enega leta. 6. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. in 2. točke drugega odstavka ter tretjega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku se zavrže.

1. Določba zakona, ki za primere utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen dvajset let zapora, določa obvezen pripor, razen če so podani upravičeni razlogi, je v nasprotju z zahtevo Ustave po konkretni odločbi sodišča o priporu (prvi odstavek 20. člena), v nasprotju s pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), ker ne določa, kateri sploh so upravičeni razlogi, in v nasprotju z domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave), ker breme dokazovanja, da pogoji za pripor ne obstajajo, prelaga na obdolženca. 2. Določba zakona, po kateri sme sodišče odrediti pripor osebi, ki ji je izrečena kazen pet ali več let zapora, je v nasprotju z zahtevo Ustave po konkretni odločbi sodišča o priporu (prvi odstavek 20. člena Ustave). 3. Zakonska določba, ki ne opredeljuje dovolj določno kaznivih dejanj, ki zadostijo ustavnemu pogoju ogrožanja varnosti ljudi, še z drugimi kriteriji in ne samo z višino predpisane kazni, in ki od sodišča ne zahteva konkretne ugotovitve realne nevarnosti ponovitve takega kaznivega dejanja, je v nasprotju z Ustavo (prvi odstavek 20. člena). 4. Zakonska ureditev, ki za zagotovitev varnosti ljudi predvideva le pripor, ta pa je najhujši poseg v osebno svobodo posameznika, ne določa pa alternativno manj hudih preventivnih ukrepov, ki bi še vedno zagotovili varnost ljudi, je v nasprotju z Ustavo. 5. V nasprotju z Ustavo je zakonska ureditev, ki v postopku odločanja o odreditvi, podaljšanju in odpravi pripora prizadeti osebi ne daje možnosti seznaniti se z dejstvi in dokazi, ki jo obremenjujejo, in ki ne določa posebnega obveznega naroka za odločanje o obstoju pogojev za pripor, s čimer bi bile prizadeti osebi dane možnosti biti slišana, odgovoriti na dejstva, ki jo bremenijo, in predlagati dokaze v potrditev svojih navedb. 6. V nasprotju z Ustavo je zakonska določba, ki sodišču nalaga le kratko obrazložitev sklepa o priporu, v kateri mora biti razlog za pripor posebej obrazložen. Ustava zahteva odločbo sodišča, ki bo v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten način, da bo mogoča presoja o izpolnjenosti vsakega od pogojev za pripor (drugi odstavek 20. člena in 25. člen Ustave). 7. Ker je izpodbijana določba zakona med postopkom prenehala veljati, ker je o vprašanju, ki ga ureja izpodbijana določba, v pobudnikovem primeru sodišče že izdalo pravnomočno odločbo in ker je določba novega zakona po vsebini identična določbi prejšnjega zakona, Ustavno sodišče o ustavnosti določbe prejšnjega zakona ni odločilo v izreku, ampak le s sklicevanjem v obrazložitvi na razloge, ki jih je navedlo glede enake določbe novega zakona. 8. Pobudnik z navedbo, da bi se zakon lahko uporabil tudi zanj kot državljana Republike Slovenije, pravnega interesa ne izkazuje. 9. Pobudnik z navedbo, da mu je bil na podlagi izpodbijane zakonske določbe odrejen in podaljšan pripor, izkazuje pravni interes le za tisti del določbe, ki ureja priporni razlog, zaradi katerega je bil v priporu, ne pa tudi za tisti del določbe, ki ureja druge priporne razloge. >AVTOR :