TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Sodišče lahko na podlagi 3. odst. 182. čl. KZ SRS naloži
storilcu, da mora v določenem roku izprazniti stanovanje le, če
upravičenec zahteva izpraznitev v roku dveh let od nezakonite
vselitve, kot to določa 50. člen zakona o stanovanjskih
razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82).

Sodišče prve stopnje je spoznalo prvega obdolženca za krivega
kaznivega dejanja nezakonite vselitve po 1. odstavku 182. člena
KZ SRS, drugega pa zaradi pomoči k temu kaznivemu dejanju in
jima izreklo pogojno obsodbo, določilo vsakemu kazen šestih
mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Prvemu obdolžencu pa
je na podlagi določila 3. odstavka 182. člena KZ SRS izreklo
dodatno obveznost, da v roku štirih mesecev po pravnomočnosti
sodbe izprazni stanovanje.
Zoper to sodbo se je pritožil zagovornik prvega obdolženca
zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi
kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji.
Predlagal je izrek oprostilne sodbe, podrejeno pa razveljavitev
napadene sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.
Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bil prvi obdolženec na
podlagi ustrezno ocenjenega dokaznega gradiva utemeljeno spoznan
za krivega kaznivega dejanja nezakonite vselitve. Dejstvo je, da
se je ta obdolženec 1.6.1982 brez kakršnekoli odločbe oz.
pogodbe vselil v solidarno družbeno stanovanje, pri čemer mu je
ključe tega stanovanja izročila poprejšnja imetnica stanovanjske
pravice. Istočasno pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da prvi
obdolženec v času sojenja še vedno zaseda to stanovanje.
Ugotovilo pa je tudi, da pristojni stanovanjski organ ni sprožil
upravnega postopka po 1. odstavku 50. člena Zakona o
stanovanjskih razmerjih, niti upravičenca iz 3. odstavka 50.
člena že citiranega zakona pri sodišču združenega dela oziroma
rednemu sodišču v roku dveh let nista sprožila postopka za
izpraznitev stanovanja. Upravičenca v kazenskem postopku nista
stavila premoženjskopravnega zahtevka po izpraznitvi stanovanja.
To pa pomeni, da je sicer nezakonita vselitev v družbeno
stanovanje po izteku dveletnega roka sanirana. Zato je sodišče
prve stopnje, ko je brez zahteve upravičencev naložilo prvemu
obdolžencu še dodatno obveznost iz 3. odstavka 182. člena KZ SRS
v škodo tega obdolženca kršilo kazenski zakon na način, kot to
izhaja iz 5. točke 365. člena ZKP. Zaradi tega je pritožbeno
sodišče v tem obsegu sledilo zagovornikovi pritožbi in napadeno
sodbo spremenilo tako, da je dodatno obveznost - izpraznitev
stanovanja odpravilo, v ostalem pa zagovornikovo pritožbo
zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.