TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Iz utrjene (ustavno)sodne prakse je razvidno, da pravici do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ustreza obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano sodbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedbe zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena. Tako je po določbi 395. člena ZKP sodišče druge stopnje dolžno, da v obrazložitvi sodbe ali sklepa presodi pritožbene navedbe in navedbe kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Da mora biti vsaka sodna odločba obrazložena, izhaja tudi iz vsebine 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), saj je obrazložena sodna odločba neločljiv del poštenega postopka. Ravnanje sodišča ne ustreza poštenemu postopku, če enostavno ignorira navedbe stranke, ki so takšne, da bi v primeru, če bi bile utemeljene, odločilno vplivale na izid postopka. Pravno jamstvo iz 25. člena Ustave je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (nepavšalen, abstrakten oziroma splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Če je obrazložitev pomanjkljiva, je lahko v Ustavi zagotovljeno pravno jamstvo do pravnega sredstva le navidezno.