TFL Vsebine / TFLGlasnik

Za slovenske razmere še dokaj normalen (čeprav objektivno že nori) Pravilnik o projektni in drugi dokumentaciji ter obrazcih pri graditvi objektov iz leta 2018⁴ z »zgolj« 22 predpisanimi listinami pet let pozneje nadomešča nov predpis,⁵ ki za pridobitev gradbenega dovoljenja zahteva kar 67 raznih predpisanih obrazcev, prijav, vlog, mnenj, pogojev, dovoljenj itd., s petimi različnimi datumi začetka uporabe posameznih obrazcev in pravil ter s popolno zmešnjavo glede tega, kaj kdaj (že) velja in kaj kdaj morda (še) ne, ter če ne, kaj potem namesto tega. V veljavi pa še naprej ostaja uredba, vulgo imenovana »o odplačnih odpustkih črnograditeljem«.⁶ Uskladitev z množico novih »odpustkov«, ki jih prinaša Gradbeni zakon (GZ‑1), bo očitno trajala leta, sodni postopki o tem še dlje,⁷ verjetno vsaj do takrat, ko bo kak nadaljnji gradbeni zakon ali odločba sodišča prinesla še nadaljnje »odpustke«, in tako naprej in v neskončnost. Farsa je popolna, za usodo nekega zasebnega bazena, zgrajenega na javni površini morskega klifa, glede katerega že po dosedanji manj zavozlani zakonodaji gradbena inšpekcija celih šest let sploh ni uspela začeti postopka,⁸ se res ni treba bati …

Z vacatio legis, ki deloma že je in deloma morda še ni potekel,⁹ so bile konec leta 2023 obsežne plastične operacije opravljene tudi na zakonodajni karikaturi, imenovani »ZFPPIPP«.¹⁰ V ubogem in že neštetokrat zlorabljenem 221. členu originalnega ZFPPIPP iz leta 2007, ki mu je bilo že do zdaj dodanih kar 21 nadaljnjih podčlenov,¹¹ je zakonodajalec z zadnjo novelo ZFPPIPP‑H¹² že uspel prebiti vse črke abecede. Dodatnih podčlenov je zdaj že 27, predpredzadnji – z oznako 221.ab člen ZFPPIPP – vsebuje 11 odstavkov besedila in reference na skupaj 17 drugih členov zakona. Sodnemu odločanju o takšni že do zdaj povsem neobvladljivi in neprebavljivi strukturi insolvenčne zakonodaje so slovenska višja in najvišja sodišča leta 2023 dodala še več kot 50 nadaljnjih odločb teh visokih sodišč zgolj o eni stečajnopravni kategoriji »insolventnosti«. Vendar so kot sodna praksa, ki (da) naj bi usmerjala realno življenje, vse te sofisticirane sodne odločbe z enim zamahom zakonodajalca postale neuporabne. Novela ZFPPIPP‑H ta ključen segment stečajnega prava namreč postavi na glavo in uzakoni neko povsem novo pravno kategorijo »grozeče insolventnosti«.¹³ Ta nova pravna kategorija, o kateri nihče ne ve nič in je še manj kdo o njej kaj odločil, zdaj determinira¹⁴ cel spekter na novo in drugače pravno urejenih dolžnih ravnanj gospodarskih družb v finančnih težavah in (članov) njihovih organov. Pri tem bodo vprašanja o tem, ali gre za nadomestek prejšnje kategorije ali za nekaj, kar z do zdaj urejenim malo koeksistira, se malo prekriva oziroma morda dosedanjo ureditev malo »izriva «, lahko razrešena le po kakšnem desetletju in nekaj sto nadaljnjih sodnih odločbah – seveda če kdo vmes spet ne bo začutil potrebe po vnovičnem postavljanju česa z glave nazaj na noge ali kamorkoli že.¹⁵ Kaj ta kakofonična in turbulentna insolvenčna zakonodaja res določa, ne more biti jasno nikomur in je zato bolj ali manj iluzorno kakršnokoli uveljavljanje odgovornosti na njeni podlagi. Zakona, kakršnega so tekom let spisali, zagotovo ne razumejo niti njegovi avtorji, čeprav oglašujejo pravniška (in nepravniška) izobraževanja z naslednjimi predstavitvami:
»Številne določb, ki jih uveljavlja novela ZPPIPP‑H, so besedno okorno oblikovane, nejasne oziroma nekonsistentne in bo njihova uporaba povzročala številne probleme in procesne zaplete. Predavateljici bosta pojasnili argumente za razumno in sistemsko skladno razlago teh določb.«¹⁶

Nadaljnjih zavozlanih sistemov kakofoničnih pravnih pravil – in mentalne entropije marsikoga, ki ta pravila uporablja – je v Sloveniji še cela množica. Zadeve so dobile že nekakšno personifikacijo v obliki podivjanega volka (ali nekaj njih), ki na Gorenjskem in v Severni Primorski lahko nemoteno še kar naprej kolje ovce. Zavozlano slovensko pravo, ali neki njegov precej tipično pravoverni izvajalec, zoper tega volka namreč ukrepa takole:
»Z napadom v Gorjah je bil v skladu z junija izdanim dovoljenjem izpolnjen pogoj za odstrel enega volka, vendar le na območju pašnika, kjer je volk napadel. Tako so lovci blejske družine to noč že čakali na pašniku na morebiten povratek volkov. V izmenah je sodelovalo več lovcev, vendar volkov ni bilo. Glede na dovoljenje imajo deset dni časa, da volka na tem mestu odstrelijo.«¹⁷

Na kraj, kjer je že vse poklal in ga tam ne zanima nič več, se vsaj približno racionalen volk verjetno res ne bo vračal. Če zavozlano pravo ne zmore urediti zadeve, ki je rešljiva z enim samim puškinim strelom, bo to isto »pravo« še bolj zanesljivo neučinkovito v bolj kompleksnih zadevah. Državljanom, ki protestirajo proti smrdeči in hrupni asfaltni bazi sredi gosto poseljenega naselja, za njeno odstranitev pristojno ministrstvo tako (lahko?) sporoča le naslednjo »pravno analizo« zadeve:
»Asfaltna baza Vrtojba ne spada med zavezance, ki bi morali pridobiti okoljevarstveno dovoljenje. Pravzaprav se uspešno izogne vsem uredbam. Okoljevarstveno dovoljenje bi potrebovala, če bi bila njena proizvodna zmogljivost večja od 200 ton asfaltnih zmesi na uro, a gre za obrat s proizvodno zmogljivostjo 80 ton asfaltnih zmesi na uro. Prav tako se vrtojbenska asfaltirnica ne uvršča med naprave, ki povzročajo industrijske emisije in potrebujejo okoljevarstveno dovoljenje. Izogne se uredbi o mejnih vrednostih izpustov iz velikih kurilnih naprav, kakor tudi uredbam o odpadnih vodah in odpadkih ter o mejnih vrednostih izpustov hlapnih organskih spojin v zraku iz naprav, v katerih se uporabljajo organska topila. Izogne se celo uredbi o hrupu, čeprav na MOPE-ju ugotavljajo, da se 'uredba o hrupu uporablja tudi za naprave za proizvodnjo asfaltnih zmesi'. Vendar pa takšna naprava kljub temu ni dolžna pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja, 'saj asfaltna baza v Vrtojbi ni letališče, pristanišče, IED‑naprava (obrat, ki lahko povzroči onesnaženje večjega obsega, op. a.) ter ne obdeluje odpadkov za obratovanje'.«¹⁸

Primerov in situacij, v katerih zavozlano in napihnjeno slovensko pravo skriva in prekriva »vzporedno realnost«, v kateri se v resnici brani lastnike na črno zgrajenih zasebnih bazenov na javnih površinah¹⁹ ali propadle podjetnike, ki preko zavozlanih pravil ZFPPIPP poskušajo povsem do konca oropati svoje upnike, ter se očitno ščiti tudi podivjane zveri, je v slovenskem pravnem prostoru ogromno. Tega je toliko in v takšnih dimenzijah, da nikakor ne gre več za posamične primere nekaj poklanih ovc ali kakšne glede na dirigirana pravila povsem legalne smrdeče asfaltne baze sredi gosto poseljenega naselja ali pa morda za le posamičen primer pred kratkim izdane napihnjene sodne odločbe,²⁰ s katero Ustavno sodišče leta 2023 odpravlja davčno odločanje o davkih posameznika iz leta 2007 (?!), ki ga je za pravno korektno sprejelo Vrhovno sodišče leta 2018, pred tem Upravno sodišče leta 2016, še pred tem drugostopenjski davčni organ leta 2015 in še prej prvostopenjski davčni organ z – zdaj odpravljeno – davčno odločbo iz leta 2013 (pri čemer je iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča ter ločenih mnenj jasno, da bo ubogi davčni dolžnik, ki so mu že zdavnaj vse porubili in je v osebnem stečaju, na dokončanje postopkov moral čakati vsaj še kakšno nadaljnje desetletje).

Dimenzije navedenega, in marsičesa zelo podobnega, so v Sloveniji zelo očitno že v sferah, v katerih države in družbe, v katerih (pogosto hudo koruptivno) »vzporedno realnost« prekriva in skriva velika množina nabuhlega pravniškega besedičenja, zgodovina šteje za obsojene na propad. Ta v zgodovini dobro znan fenomen je že pred skoraj dvema tisočletjema prvi obdelal starorimski zgodovinar in eden najpomembnejših zgodovinopiscev vseh časov Publius Cornelius Tacitus.²¹

Tacit je bil pripadnik najvišjega sloja starorimskih oblastnikov, s kariero najprej briljantnega pravnika (oratorja),²² nakar tudi senatorja in nato kvestorja ter pretorja. Kot tak je bil desetletja pomemben ustvarjalec bogate in visoko sofisticirane zakonodaje rimskega senata in njegovih oratorjev, tudi z marsikakšno prav z njegove strani doseženo pravniško bravurozo. Vendar pa Tacit zgodovinar, v svojih poznejših letih in že brez uradnih funkcij, prav to bogato in sofisticirano zakonodajno dejavnost senata in visoko izvežbanih rimskih pravnikov (s Tacitom vred) razgalja kot zaveso, za katero se je lahko skrila in razbohotila huda spervertiranost teh velikih idej in konceptov, v obliki povsem drugačne skrajno maligne »vzporedne realnosti«, ki jo je predstavljala strahovlada vedno bolj norega cesarja Domicijana.²³ V tej Domicijanovi strahovladi so drug za drugim izginjali Tacitovi senatorski prijatelji, vključno z njegovim oboževanim tastom Julijem Agricolo, zavojevalcem britanskega otoka, življenje si je komajda rešil tudi sam Tacit. V zgodovinskih delih, ki jih je pisal že po smrti cesarja Domicijana,²⁴ Tacit, ki je kot senator imel dostop do bogatih (zdaj pretežno izgubljenih) rimskih senatnih arhivov, nato podrobno in zelo lucidno analizira tisočletno zgodovino od Domicijana nazaj, preko cesarjev Nerona,²⁵ ki ga je Tacit sam doživel, pa Tiberija²⁶ in Kaligule,²⁷ katerih ne ravno slavne vladavine so bile v Tacitovih časih še zelo živo v spominu Rimljanov, nato nazaj v davna stoletja rimskih diktatorjev in še prej prvih kraljev, vse do Romula in Rema, ter še dalje nazaj v (zdaj pretežno tudi izgubljene) originalne podatke o starogrški in staroegiptovski zgodovini. Proti koncu Tacitovega zadnjega dela z naslovom Anali – ter s tem tudi njegovega pisanja in življenja – se nato pojavi grozovito intrigantna konkluzija celotne te večtisočletne zgodovine:
»PLURIMAE LEGES CORUPTISSIMA REPUBLICA« (Tacit, Anali, III. knjiga, 27. poglavje)

Prevodi te sentence v sodobne jezike sicer niso povsem enotni: po eni verziji naj bi hipertrofija pravnih pravil²⁸ povzročala koruptivno in na propad obsojeno družbo, po drugi pa naj bi, ravno obratno, koruptivno družbo označevala produkcija vedno več in vedno bolj nerazumljivih pravnih pravil. »Either way«, Tacit je zelo jasno predvidel propad tovrstnih držav in družb, bodisi zaradi upora zatiranih, zaradi preproste implozije, ali pa morda družbene letargije. To se je v končni fazi zgodilo tudi z Rimskim imperijem ter v zgodovini nato (in prej) še mnogokrat. Eden takšnih uporov je bil opisan že v prvem delu te trilogije o pobijanju pravnikov: »Z groteskno zgodbo o Cadovih upornikih, ki po Londonu lovijo in pobijajo latinsko govoreče ljudi z madeži črnila na prstih, Shakespeare seveda ni opisoval nečesa, kar se je dogajalo le v času okoli leta 1450. Zatiranje s preveč in prezapletenimi besedami ter sistemi, izrojenimi v odtujene lažne strukture in institucije, predstavlja eno od najbolj prepoznavnih stalnic človeške zgodovine. In to velja tudi za upore ter (dejanske ali samo mentalne) revolucije proti navedenemu.«

Pravkar povzet pasus je v prvi del trilogije o pobijanju pravnikov prišel bolj kot na hitro zamišljena in prav tako hitro ubesedena intuicija. Nekaj več naknadnega razmisleka, in kak odziv, pa tu odpira cele svetove – se zdi – zelo neraziskanega terena. V tem kontekstu je zagotovo najbolj presenetljiv odziv na zgodbo o Jacku Cadu in njenem odsevanju v sedanji čas prišel od gimnazijskega sošolca Milana, visokega katoliškega duhovnika z vsemi mogočimi rimskimi doktorati:
»Tole me pa spominja na Biblijo. Skozi čas Stare zaveze so imeli toliko predpisov, zapovedi in prepovedi (no, niti ne tako veliko, le 613, od tega 248 zapovedi in 365 prepovedi), da se iz tega niso več videli ven. Ko je nato prišel Jezus, je rekel, da ga zanima, kaj je bistvena zapoved. In je zreduciral vse na le troje: ljubezen do Boga, do sebe in do bližnjega.«

Čeprav s sošolcem debate o tem nato nisva nadaljevala, zgodba o Jezusu Kristusu seveda predstavlja tudi – očitno precej univerzalno – zgodbo o kasnejšem spervertiranju teh treh jasnih zapovedi v sholastični konglomerat nabuhlih teorij (in dogem) o transsubstanciaciji, troedinosti, izvirnem grehu, gibanju Sonca okoli Zemlje ter še marsičem, kar je v končni fazi služilo za hudo maligno »vzporedno realnost«, v kateri so na osnovi teh velikih besed na goreči grmadi končali na primer Jan Hus ali Giordano Bruno ter, da ne bo zamere v katoliškem taboru, tudi Michael Servetius na glavnem ženevskem trgu leta 1553. Univerzalni so očitno tudi upori proti v prvem delu te trilogije omenjenemu »zatiranju s preveč in prezapletenimi besedami ter sistemi, izrojenimi v odtujene lažne strukture in institucije«. V kategorijo takih uporov in upornikov, poleg Jacka Cada, zagotovo sodijo vsaj še Martin Luther in Voltaire iz kakšnega stoletja ali treh pozneje, pa tudi dogajanje v Sloveniji okrog leta 1945. Takrat je seveda šlo za upor proti okupatorju, zagotovo tudi za komunistično revolucijo, vendar pa tudi (in vsaj v začetku zlasti) za upor pretežno mlajših ljudi bolj svobodnih nazorov, zatiranih ali vsaj brez perspektive v situaciji takratne zatohle, neprehodne in zbirokratizirane ortokatoliške vladavine in družbe. Po zmagi v tem uporu so bile, poleg še česa, na udaru zlasti lastninske, kapitalske in birokratske strukture ter formalizmi predhodnega (prosto po pesmi Internacionala) »razbitega sveta krivičnosti«. O tem obstajajo precej tipična pričevanja, na primer o dogodkih leta 1945 na slovenjebistriškem gradu takoj potem, ko so lastnike iz grofovske družine Attems spravili v slovenski gulag (kjer so nato vsi izginili):²⁹
»Vzporedno se je začelo načrtno plenjenje gradu, vse je šlo v Ljubljano, po še danes ohranjenih zapisih pa so kot prvi predmet zaplenili pisalni stroj.«³⁰

Glede s strani zmagovalcev prav tako osovraženih lastninskih zatiralskih struktur, institucij in formalizmov pa naj bi bilo³¹ menda tako, da je bila zelo kmalu po partizanskem zavzetju mesta ljubljanska zemljiška knjiga že naložena na tovornjake in na poti v papirnico Količevo v razrez oziroma uničenje. To uničenje zemljiških knjig naj bi neki drug (morda malo bolj daljnoviden) partizanski oblastnik preprečil šele zelo tik pred zdajci. Nadaljevalo se je vse skupaj seveda enako kot v gornji zgodbi o Jezusu Kristusu in marsikateri prej ali pozneje. Nova oblast je konec leta 1946 sprejela še zelo koncizno in obvladljivo Ustavo FLRJ³² s 126 dokaj kratkimi členi z malo odstavki. Leta 1963 je sledila nova Ustava SFRJ³³ z že 237 mnogo daljšimi členi. Nadaljnja (zadnja) jugoslovanska Ustava iz leta 1974³⁴ je nato vsebovala 409 členov že zelo zapletenega teksta, pri čemer so še daljše ustave, v slovenskem primeru s 443 členi, sprejele tudi vse od šestih jugoslovanskih republik. Zaključek te poti v nirvano ali kamorkoli že je predstavljal v letu 1976 sprejet Zakon o združenem delu,³⁵ mega logoreični pravni (?) dokument s 609 členi v obliki mnogih odstavkov in s stavki s sto ali več sto besedami. Z njim je bila nekako zaključena v začetku verjetno zelo iz čistega srca zamišljena in s precej fanfarami pospremljena ideja o sistemu socialističnega samoupravljanja, ki da naj bi nadomestil evidentno nepopolni kapitalizem. Vendar se je ta legitimna ideja v končni fazi spervertirala v zakon, katerega drugi člen vsebuje le en zelo dolg stavek s 397 besedami. Približno četrtina tega dolgega stavka se glasi takole:
»Temelj socialističnega samoupravnega združenega dela so: oblast delavskega razreda in vseh delovnih ljudi; družbena lastnina produkcijskih sredstev, ki izključuje kakršenkoli sistem podrejanja človeka po človeku in izkoriščanja tujega dela in ki z odpravljanjem odtujenosti delavskega razreda in delovnih ljudi od produkcijskih sredstev in drugih pogojev za delo in rezultatov dela zagotavlja samoupravljanje delovnih ljudi v proizvodnji in delitvi proizvodov dela ter usmerjanje razvoja družbe na samoupravnih temeljih in omogoča vsakomur, da se pod enakimi pogoji vključi v združeno delo in si na podlagi svojega dela pridobiva dohodek za zadovoljevanje osebnih in skupnih potreb; pravica dela z družbenimi sredstvi, ki jo pridobi vsak delavec v združenem delu in je podlaga za uresničevanje njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti v združenem delu; samoupravni položaj delavca, ki zagotavlja, da […]«

Čeprav je na prvi pogled (in z današnje perspektive) sicer videti tako, tovrstna »pravna besedila« tistega časa niso bila zgolj dementne blodnje ostarelih socialističnih oblastnikov. Za marsikaterega socialistični oblasti neljubega »liberalističnega direktorja «, ali zgolj malo bolj kritičnega opazovalca dogodkov, je to in takšno »pravo« pomenilo skrajno resno zadevo, komajda kaj manj »smrtno« kot takrat, ko se je nad takratnimi norostmi pred mnogo stoletji zmrdoval na primer Jan Hus. Kot vedno v takih časih pa so sistemske norosti tudi v času proti koncu socializma povzročile razmah »konformnega prava«, s katerim so, seveda v službi njihovih precej bolj pritlehnih interesov, pravniški in drugi izvajalci tega prava morali pravno urediti popoln salto mortale gospodarstva in družbe nasploh. Za takrat povsem na novo ustanovljene »gospodarske« subjekte, poimenovane TOZD,³⁶ SOZD³⁷ ali SIS,³⁸ ter še za celo plejado drugih na novo zamišljenih subjektov, struktur in postopkov je bilo treba spisati in uskladiti njihove t. i. samoupravne splošne akte, pa pravilnike o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti ter še mnogo drugih in drugačnih z zakoni ali socialistično prakso predpisanih norosti tistega časa. Zgolj v zadnjem dobrem desetletju socialistične države naj bi bilo po izračunih zagrebškega profesorja Bilandžića za »uresničevanje« Zakona o združenem delu spisanih in sprejetih več kot milijon raznovrstnih pravnih aktov,³⁹ vseh takrat izdelanih in razmnoženih še na običajen pisalni stroj in ciklostil.

Če bi zadeve glede socialističnega samoupravljanja lahko spremljal, bi si Tacit najbrž težko zamislil takšno prileganje njegovi maksimi o ogromni množici hudo zapletenih predpisov kot znaku pokvarjene in na propad obsojene države in družbe. Na način, kot je bilo – morda, če sploh kdaj – zamišljeno, socialistično samoupravljanje in združeno delo ter odločanje delavcev o pogojih in rezultatih njihovega »živega in minulega dela« namreč ni nikoli funkcioniralo. Tako je bilo, nenazadnje, že zato, ker »pravni sistem« z milijon in več pravnimi akti ter s predpisi, uzakonjenimi v logoreičnih stavkih s 397 besedami, že v osnovi niti ne more biti sposoben za realno funkcioniranje. V realnosti je bilo seveda tako, da je (zgolj) proklamirano odločanje samoupravljalcev v celoti in ves čas nadomeščala tudi takrat obstoječa maligna realnost, namreč dosledno izvajan »vzporedni sistem« avtokratskega odločanja Komunistične partije, če je bilo treba, tudi s pomočjo kakšne njene bolj specializirane represivne (pod)organizacije. Kdor je proklamirani sistem morda vzel resno, na primer tako, da je skladno z ustavo predlagal alternativnega kandidata za visoko politično funkcijo, je prej ko slej doživel precej grozljive posledice, kakršne so doživeli na primer akterji »Akcije 25 poslancev«.⁴⁰ Pleonastični in logoreični sistem socialističnega samoupravljanja, v katerem naj bi se po izračunih profesorja Bilandžića na raznih samoupravljalskih ritualih, na primer z zakonom predpisanih večurnih zborih (vseh) delavcev neke tovarne na tovarniških dvoriščih, skupaj porabilo enormnih 9 milijard delovnih ur (!!), je v končni fazi seveda propadel. Vendar ni propadel zato, ker bi ga morda odpravil ali ukinil odpor racionalnih ljudi proti desetletja trajajočim iracionalnim (pravnim) norostim.⁴¹ Morda zaradi represije, ki je to preprečevala, ali pa zaradi vpliva akterjev hudo lukrativnega pisanja milijonov samoupravnih pravnih aktov je konec teh norosti namreč povzročila (šele) ekonomska nevzdržnost nabuhlih samoupravno-socialističnih teorij:
»Rezultat te hiperprodukcije predpisov in mastodontske upravne nadgradnje je bila paraliza gospodarstva, saj je letna stopnja industrijske rasti v desetih letih s 13 odstotkov padla na ničlo […], tretjina osnovnih organizacij združenega dela pa ni mogla ustvariti niti enostavne reprodukcije in ni ustvarila niti dinarja akumulacije.«⁴²

Takrat še zelo svežo izkušnjo z milijoni napihnjenih besed v (praznih in neučinkujočih) pravnih aktih ter pompozne pravne rituale, v katerih se izgublja milijarde delovnih ur in v resnici ne služijo ničemur, razen za prekrivanje povsem drugačne maligne realnosti, bi vsak racionalen kreator nove slovenske države in njenega pravnega reda moral šteti za nekaj skrajno nezaželenega. V začetku je, se zdi, to tudi držalo. Pri delu Ustavne komisije, ki je predlog Ustave prve samostojne slovenske države v letih okrog 1990 pripravljala, je spomin na socialistično pravno logorejo – ter averzija zoper vse to – še zelo zaznaven.⁴³ Tudi spomini akterjev takratnega dogajanja to potrjujejo:
»Prizadevali smo si, da bi bila za razliko od prejšnje kardeljevsko ideološke nova ustava kratka, jasna in določna.«⁴⁴

V posledici je Ustava RS nastala kot skrajno racionalen in koherenten zakonodajni tekst – in takšna na srečo za zdaj še ostaja. To velja še za predpise približno prvega desetletja obstoja samostojne države. Ampak, žal, ni dolgo trajalo. Kot je bilo izračunano že v prvem delu te trilogije, je slovenski zakonodajalec Uradni list RS v dobrih treh desetletjih napolnil z zakoni in drugimi predpisi v obsegu več kot četrt milijona strani, v obliki pravnih tekstov, ki so vedno manj jasni in koherentni in vedno bolj (tudi za strokovnjaka) neprebavljivi. Tako je na primer nomotehnično briljantnemu Zakonu o industrijski lastnini (ZIL) iz leta 1992⁴⁵ sledil neverjetno kakofonični novi ZIL‑1 iz leta 2001.⁴⁶ Enako ali še hujše se je dogajalo pri v teh prispevkih že omenjeni gradbeni in stečajni zakonodaji ter pri desetinah ali morda tudi stotinah drugih zakonov. Praktično pri vseh se je že zelo kmalu začel neki divji ples zakonodajnih in/ali sodnih posegov v obstoječo ureditev vsako leto ali še bolj pogosto, z vedno novimi zakonskimi novelami, za katerih poimenovanje zmanjkuje črk abecede. Tako je bil, kot rečeno, stečajni zakon v 16 letih spremenjen, dopolnjen ali razveljavljen kar 24-krat, Zakon o gospodarskih družbah, sicer v različnih poimenovanjih, skupaj 35-krat,⁴⁷ tudi v precej obskuren zakon z oznako ZSPJS⁴⁸ se je posegalo 29-krat, pri Zakonu o sodnih taksah,⁴⁹ ki turbulenco sprememb prav tako skriva v različna poimenovanja in UPB-variacije, pa je bilo posegov »zgolj« 21. Dogajanje je skorajda že manično, posegi v zakone sledijo tako rekoč vsaki personalni spremembi v za neki zakon zadolženi delovni skupni, spremembi ministra ali celo nižjega (a odločujočega) uradnika, vsaki sprejeti ali dopolnjeni evropski direktivi in vsaki sodbi kakšnega od evropskih sodišč,⁵⁰ tudi že zgolj s strani nekoga medijsko sprovociranemu (pravnemu) »škandalu«.

Takšni božjastni pravni turbulenci že dolgo ne sledi nihče več, še najmanj slovenska sodišča. To velja kljub temu, da javno objavljena sodna praksa pokaže enormno število kar 215.970 (?!) do zdaj izdanih sodnih odločb Vrhovnega sodišča RS, pritožbenih sodišč in Upravnega sodišča RS,⁵¹ spisanih na skupaj vsaj milijon straneh tega sodniškega prava.⁵² Že zgolj teh milijon strani – pa tudi če bi jih bilo desetkrat manj – namreč jasno kaže na popolno sterilnost takšnega »pravnega sistema«. To velja tudi in še zlasti zato, ker že le malo bolj natančen vpogled pokaže povsem neobvladljivo turbulenco in kakofoničnost tudi znotraj slovenskega sodniškega prava. Več kot polovica objavljenih sodnih odločb sodbe nižjih sodišč ali upravne odločbe razveljavlja oziroma odpravlja,⁵³ torej dokončno ne razreši ničesar in so potrebni nadaljnji krogi odločanja, praviloma čez leta in nekajkrat. Znotraj te manije instančnega korigiranja odločb nižjih sodišč je izdanih neverjetno mnogo sodnih argumentacijskih egotripov na desetinah strani, z množico sprotnih opomb ter citiranj pravne teorije in sodne prakse vseh mogočih in nemogočih sodišč,⁵⁴ v obliki rebusov, ki omogočajo razlage v katerokoli smer ter za »žolcasto« naredijo tudi tisto, kar je bilo prej morda videti jasno in (pravno) zanesljivo. Ta pravni sistem, ki to več ni, nenazadnje niti ni več sposoben o čemerkoli vsaj približno pomembnem sploh (dokončno) odločiti.⁵⁵

Natančnejše seciranje te – precej smrdeče – pravne kloake, razlogov zanjo in morebitnih poti nekam ven bo sicer predmet tretjega dela te trilogije. Drugi del bi zaključili le še s stališčem, po katerem smo spet enkrat zelo globoko zabredli v tipično tacitovsko situacijo prava v tako ogromnih količinah (»plurimae leges«) in tako zavozlanega, da ga v resnici sploh več ni ter življenje in svet ureja le še »corruptissima republica«.⁵⁶

Povabilo (teaser) k branju tretjega dela trilogije o pobijanju pravnikov

»V časih Tacitusa in tudi v časih samoupravnega socializma pisci pravnih predpisov niso imeli na razpolago funkcije 'copy paste', s katero lahko le malo inventiven pravnik nižjega ranga v kratkem času napiše zelo dolg in na videz zelo strokoven tekst z mnogo opombami in referencami, s katerim zadovolji šefa, ta šef pa nima časa zadeve skrajšati ali napisati na novo, pa tega niti ne sme, saj ga stranke ali drugi uporabniki plačujejo ali drugače stimulirajo po principu o 'Stundenabrechnung' – torej po urah dela ali straneh izdelka. In le kdo bi prvemu ali drugemu lahko kaj očital?«

¹ Publius Cornelius Tacitus: Anali, III. knjiga, 27. poglavje. Objavljeno leta 116 našega štetja. Angleški prevod: »The more corrupt the state, the more numerous the laws«, prevod v slovenščino po Franu Bradaču (1968): »Tako je nastalo največ zakonov, ko je bila država najbolj popačena.«

² Šipec, M.: Pobijmo vse pravnike, Odvetnik št. 3 (111) – poletje 2023, str. 13 do 17. Ta članek je slovenska različica članka, ki je bil v angleškem jeziku z naslovom »KILL ALL THE LAWYERS« januarja 2023 objavljen na blogu Disenz.net.

³ Glej www.gov.si/teme/graditev (11 strani besedila).

⁴ Ur. l. RS, št. 36/18.

⁵ Ur. l. RS, št. 30/23.

⁶ Uredba sicer nosi zadevi ustrezen logoreičen naziv »Uredba o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila« (Ur. l. RS, št. 33/03 in nasl.).

⁷ Vsaj kakšna tri leta je trajanju te pravne entropije dodalo –zdi se, da precej naivno – Ustavno sodišče RS s sklepom št. U-I-203/23-7 z dne 23. novembra 2023, s katerim je začasno zadržalo izvrševanje ene od precej ključnih inšpekcijskih določb GZ‑1.

⁸ Glej članek »Matoza inšpekcija še ni obiskala«, 31. januar 2023, vir: www.24ur.com.

⁹ Prehodne določbe zadnjih sedmih členov novele ZFPPIPP‑H vsebujejo vsaj 10 različnih začetkov veljavnosti posameznih novih določb …

¹⁰ Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP (Ur. l. RS, št. 126/07, s poznejšimi 24 posegi v zakon v 16 letih, in sicer v obliki sprememb in dopolnitev, popravkov, avtentičnih razlag ter odločb Ustavnega sodišča RS).

¹¹ Določbe členov od 221a do 221z ZFPPIPP, ki in kakršen je veljal do novele ZFPPIPP‑H.

¹² Ur. l. RS, št. 102/23 z dne 2. oktobra 2023.

¹³ Glej (novi) 13.a člen ZFPPIPP‑H in nekaj deset nadaljnjih, ki urejajo v posledici uzakonjene nove postopke …

¹⁴ Ali pa tudi ne, kategorija (navadne?) »insolventnosti« namreč še vedno ostaja, glej 14. člen ZFPPIPP in množico nadaljnjih …

¹⁵ Da bo zelo v kratkem res tako, zelo jasno sledi na primer iz vseh štirih referatov na portoroških Dnevih pravnikov 2023 (Podjetje in delo št. 6-7/2023, str. 1141 do 1203).

¹⁶ Glej www.tax-fin-lex.si: vabilo na izobraževanje »Novela ZFPPIPP‑H poglobljeno«, 23. november 2023.

¹⁷ Članek »Trepetajo pred volkovi, ki koljejo ovce, potikajo pa se tudi po središču občine«, vir: www.novice.svet24.si, 5. oktober 2023.

¹⁸ Članek »Ministrstvo: Lokacija asfaltirnice v Vrtojbi je neprimerna, a ministrstvo nima vzvodov za njen umik«, vir: MMC RTV SLO, 21. februar 2024.

¹⁹ Ta »pravni sistem« pa kljub nabuhli regulativi (ali prav zaradi nje) ne prepreči gradnje stotin zasebnih hiš, ki bodo zaradi poplavne ogroženosti morale biti porušene, pa so po silno sofisticiranih postopkih za vse bila izdana gradbena dovoljenja in vodovarstvena soglasja …

²⁰ Odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-21/19-22 z dne 12. januarja 2023,

²¹ Rojen leta 54 našega štetja, umrl leta 117.

²² Večkrat ga omenja tudi prof. Janez Kranjc v knjigi »Nepozabna latinščina«, Lexpera 2022, vendar pa ne v kontekstu, ki bo sledil v nadaljevanju …

²³ Vladal med letoma 81 in 96.

²⁴ V delu »Agricola« (posvečenem zastrupljenemu tastu) iz leta 98, v delu »Histories«, ki je bilo izdajano v letih od 105 do 109, in predvsem v zadnjem delu »Annales« (Anali) iz leta 116.

²⁵ Vladal med letoma 54 in 68 našega štetja.

²⁶ Vladal med letoma 14 in 37 našega štetja.

²⁷ Vladal med letoma 37 in 41.

²⁸ Z vključeno hipertrofijo sodnega odločanja, zadevi v starem Rimu še nista bili šteti za ločeni …

²⁹ Glej v članku »Osebno s Ferdinandom Šerbijem: Deček iz Attemsovega bloka«, vir: www.delo.si, 28. november 2016.

³⁰ Z izjemo tehničnega napredka v šestih stoletjih od osovraženega peresa s črnilom do nato prav tako osovraženega pisalnega stroja so ti dogodki osupljivo enaki kot tisti iz upora Jacka Cada leta 1450 (glej prvi del trilogije).

³¹ Vsaj po spominih, ki jih je že zelo proti koncu socializma v Tavčarjevem hramu pripravnikom rad razlagal neki malo zapit – ampak vedno dobro obveščen – zelo visok pravosodni funkcionar, domnevno udeleženec teh dogodkov.

³² Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije, Ur. l. FLRJ, št. 2/47.

³³ Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije, Ur. l. SFRJ, št. 10/63.

³⁴ Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije, Ur. l. SFRJ, št. 9/74.

³⁵ Ur. l. SFRJ, št. 53/76.

³⁶ Temeljna organizacija združenega dela.

³⁷ Sestavljena organizacija združenega dela.

³⁸ Samoupravna interesna skupnost.

³⁹ Glej v Jože Pirjevec: »Tito in tovariši«, Cankarjeva založba 2020, str. 712 (bolj natančen izračun profesorja Bilandžića sicer navaja, da je bilo samoupravnih splošnih aktov med 1.200.000 in 1.500.000).

⁴⁰ O Akciji 25 poslancev glej na primer v delu Božo Repe, Jože Prinčič: »Pred časom, Portret Staneta Kavčiča«, Založba Modrijan, 2009, str. 172 do 176.

⁴¹ Ta »odpor«, z redkimi častnimi izjemami, ni šel dlje od švejkovskih šal o preobilnih komunističnih oblastnikih ali poginulih kravah, ki naj bi jih kmetom zdravil glavni ideolog socializma in samoupravljanja …

⁴² Pirjevec, naved. delo., str. 712 in 713.

⁴³ Glej (mnogo pasusov) v knjigi Miro Cerar, Gorazd Perenič, Vasja Lutar, Primož Gorkič: »Nastajanje slovenske Ustave: izbor gradiv Komisije za ustavna vprašanja 1990‒1991«, Založba Državnega zbora RS, Ljubljana 2001.

⁴⁴ Glej v »Intervju – dr. Peter Jambrek«, Pravna praksa št. 9/2024, priloga, str. V.

⁴⁵ Ur. l. RS, št. 13/93 z dne 20. marca 1992.

⁴⁶ Ur. l. RS, št. 45/01 z dne 7. junija 2001.

⁴⁷ Ur. l. RS, št. 30/93 in nasl., do novele I, Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl., trenutno do novele L.

⁴⁸ Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl., Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl.).

⁴⁹ Ur. l. RS, št. 37/08 in (številni) nasl., predhodno Ur. l. SRS, št. 30/78 in nasl.

⁵⁰ Med mnogimi podobnimi je kar tipičen denimo primer sodbe ESČP v zadevi Vaskrsić proti Sloveniji (2017), ki ji je kmalu sledila dopolnitev pravil o odlogu izvršbe s tremi povsem neprebavljivimi novimi odstavki 71. člena ZIZ …

⁵¹ Podatki s spletne strani Vrhovnega sodišča RS »sodnapraksa.si«.

⁵² Oziroma, po kriterijih iz prvega dela te trilogije, v obsegu 800 romanov »Vojna in mir« oziroma v obsegu 120 metrov običajnih knjižnih polic …

⁵³ Od 215.970 sodnih odločb je takih skupaj 123.491 (podatki s spletne strani »sodnapraksa.si«).

⁵⁴ Med njimi je marsikakšna še hujša od morda po krivici za najbolj noro razglašene sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1478/2016‑19 z dne 30. avgusta 2017, ki v sporu o mandatu slovenskega sodnika citira celo sodbe, ki jih je v zadevah zoper Ekvador in Honduras izdal Inter-American Court of Human Rights …

⁵⁵ Da je tako, kaže cela množica primerov, poleg zgoraj omenjenih volka, bazena na klifu in asfaltne baze na primer vsaj še dosedanjih 20 let potovanja gor in dol po sodnih in upravnih institucijah v primeru ljubljanskega nogometnega stadiona Joca Pečečnika, ali pa bodočih verjetno tudi 20 let istega v postopkih (in izsiljevanjih) glede nekaj kvadratnih metrov dostopnega zemljišča, spornega pri obnovi Drame SNG …

⁵⁶ Pri čemer napihnjene pravniške rituale »v imenu ljudstva«, v imenu finančno potentne klientele ali zgolj naših egov pravniki seveda še izvajamo – ampak le, dokler se nas ne bo kdo spet (precej upravičeno) namenil raje pobijati kot za brezkoristno delovanje še naprej plačevati in respektirati …