TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Odprto zato ostane le še vprašanje, ali je tožena stranka s tem, da se njen zastopnik dne 2.6.1992 ni zglasil pri tožeči stranki, čeprav sta bila dogovorjena, brez utemeljenega razloga opustila pogajanja za sklenitev zavarovalne pogodbe in s tem tožeči stranki povzročila škodo (3. odstavek 30. člena ZOR). Za odgovor na to vprašanje pa je odločilna dejanska ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da tožeča stranka ves čas pogajanj za sklenitev zavarovalne pogodbe (tedaj od 29.5.1992 do vključno 2.6.1992) ni razpolagala z denarjem, ki je bil potreben za plačilo vsaj prvega obroka premije, pri čemer je pomembno še nadaljnje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejstvo, da je bilo tožeči stranki že ob začetku pogajanj s strani zastopnika tožene stranke pojasnjeno, da zavarovalne pogodbe brez plačila vsaj prvega obroka zavarovalne premije sploh ni mogoče skleniti. Ob ugotovljenem dejstvu, da tožeča stranka tudi dne 2.6.1992 ni imela denarja za plačilo vsaj prvega obroka zavarovalne premije, okoliščina, da se zastopnik tožene stranke tega dne ni zglasil pri tožeči stranki, čeprav sta bila za ponovni sestanek dogovorjena, ni pravnoodločilna saj ni v vzročni zvezi z dejstvom, da zavarovalna pogodba v obdobju od 29.5.1992 pa do vključno 2.6.1992 ni bila sklenjena. Revizijsko stališče tožeče stranke, da predstavlja zastopnikova neizpolnitev obljube, da se bo dne 2.6.1992 ponovno oglasil pri tožeči stranki, "opustitev namena sklenitve zavarovalne pogodbe brez utemeljenega razloga" po povedanem tudi po presoji revizijskega sodišča pravno ni pravilno, zaradi česar tudi za odškodninsko odgovornost tožene stranke v materialnem pravu ni nobene podlage.