TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 196a Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 108/99 in 97/01) in člen 372 Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04) sta bila v neskladju z Ustavo.

Na podlagi izpodbijanih določb ZDavP in ZDavP-1 zastaralni rok za odmero davka na promet nepremičnin ne prične teči, dokler davčna obveznost ni napovedana ali odkrita, kar lahko privede tudi do tega, da zastaranje nastopi po preteku daljšega časovnega obdobja ali pa sploh ne nastopi. Zakonodajalec je namreč začetek teka zastaranja vezal na subjektivno okoliščino na strani davčnega zavezanca oziroma davčnega organa, tj. na napoved ali odkritje davčne obveznosti, ki je časovno neopredeljena, in ne na objektivno okoliščino kot je npr. potek koledarskega leta, v katerem bi bilo treba davčno obveznost ugotoviti. S tem je zakonodajalec zastaranje odmere davka na nepremičnine uredil drugače (strožje) od zastaranja odmere pri drugih davkih. Za drugačno ureditev pričetka teka zastaranja za odmero davka na nepremičnine razumnega, iz stvari izhajajočega, razloga ni. Res je, da davčni organ pravnim poslom ne more slediti, če o njih ni obveščen. Vendar je pri tem treba upoštevati, da brez prijave pravnega posla davčnemu organu za odmero davka na promet nepremičnin kupec ne more doseči vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo, kar pomeni, da na kupljeni nepremičnini ne more pridobiti lastninske pravice (49. člen Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/02 – SPZ), pridobiti pa je ni mogel niti po prej veljavni ureditvi (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. – ZTLR). Zakonodajalec bi lahko, če bi menil, da je obstajal nek drug, iz narave stvari izhajajoč razlog, pričetek teka zastaranja določil na enak način kot pri drugih davkih, le da bi določil daljši zastaralni rok.