TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Pripoznava dolga mora biti vselej jasna, nepogojna in določna. Iz evidence prisotnosti na delu ne izhaja, da bi toženka tožeči stranki pripoznala terjatev iz naslova nadur, kaj šele, da bi to storila jasno, nepogojno in nedvoumno. Prav tako na navedeno ni mogoče sklepati na podlagi dejstva, da je direktor potrjeval evidence delovnega časa. Podatki o številu nadur iz preteklih mesecev tako pomenijo le ugotovitev obsega preteklega nadurnega oziroma presežnega dela, ne pa tudi izjave volje nadrejenega delavca o pripoznavi dolga oziroma terjatve iz tega naslova v smislu določbe 364. člena oziroma 341. člena OZ. Kljub pojasnjenemu pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženkin ugovor zastaranja kot neutemeljen zavrnilo, pravilna. Temelji namreč tudi na v pritožbi neprerekani ugotovitvi, da vse nadure izvirajo iz let 2018 in 2019. Terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let (202. člen ZDR-1). Glede na datum vložitve tožbe (15. 7. 2022) je očitno, da terjatve, ki izvirajo iz let 2018 in 2019, še niso zastarale.