TFL Vsebine / TFLGlasnik

Ko človek bolje spoznava in ga začne zanimati delovanje lastnih možganov, ga lahko navda občutek prave grške tragedije – nekje iz ozadja vedno preži element samoprecenjevanja vpletenih. Kakšen pogum imamo ljudje, da raziskujemo nekaj tako kompleksnega in tako – no – nerazumljivega. Kakšno samozavest mora imeti človek, da prepričljivo govori o tistih stvareh, ki jih poznamo, zavedajoč se vse naše nevednosti. Pa vseeno – pogum velja…

Kako delujejo možgani?

Čeprav na to vprašanje povsem zadovoljivo ne odgovorijo niti tisoči knjig, ki jih pišejo nevroznanstveniki z desetletji raziskovalnega dela, lahko poskusimo z najpreprostejšim možnim odgovorom zajeti bistvo: možgani so najbolj zapleten del živčnega sistema, ki sprejema informacije o dražljajih iz zunanjega okolja in iz notranjosti telesa ter narekuje in usmerja naše odzive nanje. Na podlagi stalno prihajajočih informacij možgani pomnijo, se učijo in oblikujejo našo predstavo o sebi, o zunanjem svetu in o odnosu med nami in okoljem. Na podlagi istih informacij vodijo in usmerjajo naše odzive na dražljaje, od takojšnjih reakcij na nevarne ali neprijetne dražljaje do sprememb vedenja skladno z dolgoročnim načrtom, denimo ko vse leto varčujemo, da si lahko privoščimo počitnice.

Možgani so – tako kot preostali organi v telesu – sestavljeni iz celic, med katerimi so najpomembnejši nevroni, čeprav jih po številu prekašajo druge, pomožne celice v živčnem tkivu, t. i. celice glije. Po obliki in funkciji so tako nevroni kot celice glije raznoliki, ključna skupna značilnost vseh nevronov pa je, da se povezujejo v zapletena mrežja, po katerih se informacije prenašajo delno v obliki električnih impulzov (vzdolž posameznih nevronov) in delno prek kemijskih signalov, t. i. živčnih prenašalcev (v stikih med posameznimi nevroni, ki jih imenujemo sinapse).

Če ostanemo pri tezi, da so možgani vrt, se moramo dotakniti nekaterih izhodišč v zvezi s tem, kako lahko s svojim načinom prebivanja in premišljevanja vplivamo na naše možgane. Možganski

Možganski ritmi

Velikokrat nas ne zanima, kako se obnašajo posamezni nevroni, ampak kaj lahko razberemo iz delovanja velikega števila nevronov različnih delov možganske skorje. Skupno delovanje velikega števila nevronov lahko primerjamo s proučevanjem gozda ali dela gozda v nasprotju s proučevanjem posameznih dreves.

Hitri električni ritmi nevronov v možganski skorji so povezani z vrsto zanimivih stanj in vedenj. Povezujemo jih z različnimi deli spanca, s stopnjo aktivnosti, s pozornostjo. Merimo jih z EEG-jem (elektroencefalogramom), s katerim merimo skupno aktivnost velikega števila nevronov možganske skorje. So kot dirigent, ki narekuje, kako naj igra ves orkester. To delovanje je podobno ploskanju. Na začetku vsak ploska sam zase, a čez čas vsi v koncertni dvorani ploskajo v istem ritmu, brez kakršnegakoli »koncertnega mojstra«, ki bi narekoval ritem. Skupno ploskanje nastane zato, ker ljudje gledajo in poslušajo drug drugega, skratka med seboj komunicirajo. Tudi nevroni v svojem delovanju med seboj komunicirajo in se zato lahko povezujejo v sinhrone enote. Brez te lastnosti bi človeško telo delovalo zelo kaotično.

Možgani potrebujejo energijo

Možgani odrasle osebe sestavljajo dva odstotka telesne teže in porabijo 20 odstotkov telesne energije. Nevroni potrebujejo energijo v stanju pripravljenosti ali pri delovanju, kot je pošiljanje sporočil prek sistema kemičnih (živčni prinašalci) in električnih impulzov, ki potujejo po celičnem vlaknu in zato potrebujejo električno napetost.

Energija za možgansko elektriko izhaja iz:

• hrane, ki jo pojemo,
• iz kisika, ki ga vdihnemo,
• iz pijače, ki jo popijemo.

Od vseh hranil, ki jih naše telo potrebuje, možgani porabijo 20 odstotkov glukoze, 35 odstotkov vitaminov in mineralov, 40 odstotkov vode in kar 50 odstotkov maščobe. Hrana za možgane mora biti zato bogata z zdravimi maščobami, vsebovati mora dovolj vitaminov in mineralov ter nekaj ogljikovih hidratov. Žal ne obstaja prav veliko živil, ki bi ustrezala vsem kriterijem, zato moramo več živil kombinirati med sabo.

Možgani potrebujejo pravo vrsto hrane. Poleg prave vrste hrane pa so zelo pomembne okoliščine, v katerih hrano »uživamo«.

Nekaj idej:

• Jejmo bolj izbrane jedi.
• Na novo opredelimo druženje ob hrani.
• Jejmo hrano, ki povečuje našo energijo.
• Od mize vstanimo s samo 80 odstotkov polnim želodcem.
• Jejmo čim bolj naravno, brez nasilnih omejitev, vendar s pravo mero.
• Uživajmo beljakovine, da se bomo najedli. Star japonski pregovor pravi, da »če jemo ribo, nismo nikoli lačni«.
• Izoblikujmo si dietetiko duha.
• Nikoli ne smemo razdruževati hrane in etike.

Stres in možgani

»Stres« je reakcija organizma na dražljaje iz okolja; vključuje znake obrambe in prilagajanja.

Stres je dogajanje, ki ga pri človeku sproži vsaka sprememba, ki zmoti njegovo notranje ravnovesje. Stres aktivira njegove prilagoditvene moči in spodbudi njegove duševne ter telesne sile in sam po sebi nikakor nima negativnega predznaka. Nanj se vsakdo odziva v vsej svoji duševni, telesni in socialni celosti. Stres bomo torej opredelili kot neskladje med dojemanjem zahtev na eni strani in oceno sposobnosti za obvladovanje zahtev na drugi strani. Razmerje med dojemanjem zahtev in oceno sposobnosti za kljubovanje pritiskom odločilno vpliva na doživljanje stresa – škodljivega ali prijaznega. Najbolj poenostavljen model za razumevanje je lahko tehtnica, kjer si na eni strani predstavljamo zahteve (Z) in na drugi strani spretnosti (S).

V posodi na eni strani so zahteve, ki jih zaznavamo v okolju, v posodi na drugi strani tehtnice pa so naše sposobnosti, ki jih čutimo v spopadanju z zahtevami. Posodi sta uravnoteženi, kadar verjamemo, da se bomo s svojimi sposobnostmi učinkovito postavili po robu zahtevam.

Žal pa v življenju ne gre vedno vse kot po maslu. Neka nepredvidena situacija lahko nenadoma povzroči neravnovesje med S in Z in jeziček na tehtnici se v trenutku občutneje nagne na eno ali drugo stran. Dokler odkloni niso preveliki, ne občutimo nobene oblike stresa, vendar imamo občutek, da smo prijetno vznemirjeni. Kadar pa jeziček zapusti območje, ki smo ga poimenovali normalno območje, začne prevladovati škodljivi stres.

Njegova stopnja je odvisna od velikosti neravnotežja med zahtevami in sposobnostmi ter ima dva vzroka:

• drugačno dojemanje zahtev,
• drugačno dojemanje sposobnosti za spopadanje s težavami.

Občutje prijaznega stresa prevlada takrat, kadar so sposobnosti za obvladovanje večje od zahtev. Takšno neravnovesje, ki je pravzaprav razširitev normalnega območja stresa, je prijetno in se bistveno razlikuje od neravnovesja, ki ga povzroči občutje pomanjkanja sposobnosti. Prijazni stres nas navda s samozavestjo in prevzame nas umirjenost, uravnovešenost, samozavest, ustvarjalnost, učinkovitost, uspešnost, občutek, da držimo v rokah vse niti, s katerimi bomo zlahka obvladali naloge, izzive in zahteve.

Kadar se zahteve začnejo kopičiti in povzročati bojazen, da jim ne bomo kos, moramo previdno oceniti svoje sposobnosti. Če presodimo, da zahteve presegajo naše sposobnosti za obvladovanje, bo naša tehtnica opazneje zanihala in jeziček se bo ustavil v območju škodljivega stresa. Naštejmo nekaj značilnih preobremenitev, ki lahko porušijo krhko ravnovesje stresa: opravljanje zahtevnih nalog v hudi časovni stiski, prevzemanje zahtevnih zadolžitev in spoprijemanje z nalogami, ki jim nismo kos, napredovanje na delovnem mestu, ki presega naše sposobnosti, nesorazmerje med prejemki in izdatki, zaskrbljenost zaradi morebitne brezposelnosti, sovpadanje težav v zasebnem življenju in na delovnem mestu … Seznam bi lahko dopolnjevali v neskončnost, če pa se lotimo stresa z razumom, lahko hitro prepoznamo okoliščine, ki nas pahnejo v območje nemoči in škodljivega stresa. Dandanes negativni stres verjetno predstavlja poligon za večino bolezni sodobnega časa. Med zelo moteče spadajo tudi spominske luknje.

Kako si zapomniti več – navodila za uporabo

O spominu bi lahko zapisali veliko pomembnih besed. Je izjemno bogastvo, saj nam omogoča povezovati preteklost s sedanjostjo in prihodnostjo, ter hkrati podlaga naše osebnosti ter občutka sebe. Je vir frustracij, ko se nikakor ne moremo spomniti pomembne informacije, je neusmiljeno prekletstvo, ko bi radi izbrisali ali spremenili napake, ki smo jih zagrešili v preteklosti.

Spomin je gotovo med najbolj proučevanimi duševnimi sposobnostmi. O njem zelo veliko vemo, hkrati pa to znanje uporabljamo mnogo redkeje, kot bi lahko. Že majhni triki nam omogočajo, da si lahko zapomnimo več in za dlje časa, če smo le pripravljeni vložiti malce miselnega napora in dodati svojemu načinu življenja gibanje – že hoja je zelo učinkovita.

Gibanje kot užitek

»Živimo v času, ko je človek zagospodaril naravi, preden se je naučil gospodariti samemu sebi.«

Gibanje je bogato z vsebinami in je veliko več kot mehanična dejavnost ali kakršenkoli dinamizem. Združeno je z globalno razumnostjo telesa in našo osebnostjo, zato lahko rečemo, da je gibanje motiv za zadovoljstvo in užitek. Krepi naš fizični tonus, pa tudi duha in osebnost, in ne more biti drugače, kot da nam prinaša zadovoljstvo in radost, zavedanje in samozavedanje.

Na tem mestu bi morda lahko postal bolj jasen pomen pojma »razumen«, ki ga dodajamo gibanju. Gibanje je izraz, ki ga pripisujemo lokomotornemu aparatu in zelo empiričnemu razumevanju človeka – potrebi po obstoju.

Gibanje je torej življenjski in bivalen izraz razumnosti in občutka počutiti se dobro in biti živ. To nam pomaga razumeti, čemu gibanje: za rast, za ohranitev, za odkrivanje, za nabiranje lastnih izkušenj in znanja, za boljše poznavanje samega sebe, drugih, zunanjega sveta. Pa tudi za odhod iz bolezni, za ponovno odkritje prijetnega, za učinkovito telo in budnega duha, ki delujeta celostno in skladno.

In nenazadnje: gibanje je način, kako ohranjamo svoje možgane zdrave, in tudi način, kako jih zdravimo!

Življenje v mestu škodi našim možganom

Sprehod po zelo obljudeni mestni ulici s spremljajočim prometom in reklamnimi napisi negativno vpliva na naše najbolj osnovne kognitivne sposobnosti. Naš um potrebuje naravo.

Mesta so že od nekdaj središča intelektualnega življenja. Nenazadnje so se tudi naši veliki možje, kot so Vega, Prešeren, Cankar in Plečnik, izoblikovali na dunajskih šolah, v mestnem okolju, vendar moramo priznati, da so sodobna mesta zelo nenaravna življenjska okolja. Tako že krajše zadrževanje v gneči zmanjša našo sposobnost samoobvladovanja in pomnjenja, blagodejen pa je lahko že samo pogled na drevored. V današnjem času, ko v razvitem svetu večina prebivalstva (več kot 70 odstotkov) živi v mestih, zanemarjamo moč narave.

Mesto ponuja celo paleto dejavnikov, ki nam neprestano kradejo pozornost. Izogniti se je treba mimoidočim, paziti, kako bomo prečkali cesto, osredotočeni moramo biti na to, kam smo namenjeni in kako bomo tja prišli. Pri tem nam mora naš um neprestano odvračati pozornost od nepomembnih stvari, kot so na primer svetlikajoči se napisi. Prisiljeni smo nadzorovati zaznavanje okolja. Neprestano presojanje tega, kaj je vredno naše pozornosti in kaj ne, utruja naše možgane in je energijsko potratno. Sprehod v parku pa od nas ne zahteva nadzorovanega zaznavanja in tako privarčujemo pri energiji za presojanje.

Mesta očitno razkrivajo šibkosti nekaterih naših najpomembnejših umskih funkcij. Ste se kdaj znašli za volanom svojega avtomobila v prometni konici? Ste že izgubili potrpljenje? Kar nekaj študij namreč gnečo, nenaden hrup in nekatere druge dejavnike urbanega okolja povezuje s povečano agresivnostjo pri ljudeh. Raziskovalec Univerze v Illinoisu Frances Kuo je s proučevanjem policijskih poročil o nasilju ugotovil, da je več družinskega nasilja v soseskah, kjer je manj zelenja. Zaradi burnega življenja v mestu težje nadzorujemo svoja čustva.

Verjeli ali ne, urbano okolje pa spodbuja inovativnost. To presenetljivo dejstvo so ugotovili ameriški in nemški znanstveniki v skupni študiji. Z uporabo nekaterih algoritmov so dokazali, da nekateri urbani dejavniki, ki sicer negativno vplivajo na naše umske sposobnosti, kot je na primer gneča, ugodno vplivajo na našo inovativnost. Gonilo te urbane kreativnosti je t. i. »koncentracija socialnih interakcij«.

Sami moramo poiskati način, kako ublažiti psihološko škodo življenja v mestih in hkrati ohraniti vse ugodje bivanja, ki ga nudijo. Nemški pregovor pravi: »Veselje in zmernost sta najboljša zdravnika.«

Možgane lahko preoblikujemo

Hipokrat je že v 5. stoletju pred našim štetjem zapisal: »Ljudje bi se morali zavedati, da iz možganov in samo iz možganov izvirajo užitki, smeh in šale, pa tudi bridkosti, bolečine, bolesti in strahovi. Skozi njih razmišljamo, vidimo, slišimo in razločujemo grdo od lepega, slabo od dobrega in prijetno od neprijetnega.«

Fiziološka posebnost, ki nam omogoča ohranjanje in razvoj kulture, so svojevrstno razviti človeški možgani. Možgani so kompleksen organ v človeški glavi in edini organ, ki ga ni mogoče zamenjati. Obsegajo približno 100 milijard živčnih celic, ki sestavljajo 3,2 milijona kilometrov »žic« in ustvarjajo »milijon milijard« povezav. Vse skupaj je zapakirano v liter in pol prostornine ter porabi približno toliko energije kot nočna lučka.

Ni dovolj, da smo zadovoljni, mirni ali srečni; svoja občutja moramo tudi opaziti in se jih zavedati. Idejo, ki jo lahko imenujemo »strategija dobrega počutja«, je oblikoval italijanski psihiater Giovanni Fave pri delu z depresivnimi pacienti.

Preizkus vrednotenja lastnih občutij je izvedel na svojih študentih. Ponavljal ga je na vsakem od svojih predavanj, kjer so morali študentje svoja doživetja razdeliti na pozitivna in negativna, potem pa jih razčleniti ter natančno opisati. Zanimivo je, koliko zahrbtnosti včasih sproducirajo naši možgani in nam s tem kvarijo trenutke ugodja. Zavedati se moramo, da vsako neugodje za naše telo pomeni stres.

Če svoja negativna občutja ozavestimo, se jih lažje znebimo. S tem preoblikujemo svojo telesno kemijo v ugodno ali vsaj manj neugodno ter seveda posledično blažimo svojo stresno reakcijo.

Zadovoljstvo je kot mozaik sestavljeno iz nešteto drobnih doživetij, ki pa jih je treba tudi doživeti. Zato ne potrebujemo nikakršne ogromne spremembe, vendar mora vsak človek sam ugotoviti, kaj ga osrečuje.

»Ljudi ne vznemirjajo stvari, marveč mnenja, ki si jih o njih ustvarijo.«

Epiktet

Viri:

• Atkinson, W.: Znanost diha. DP, založništvo, Mengeš 2009
• Chopra, D.: Pomladite se, živite dlje. Učila, založba, Tržič 2003
• Fengler, J.: Nudenje pomoči utruja. Temza, Ljubljana 2001
• Gladwell, M.: Prebojniki. Mladinska knjiga, Ljubljana 2009
• Gregs, O.: Obvladajmo stres. Cankarjeva založba, Ljubljana 1993
• Kožar, A.: Premagajmo stres in druge bolezni. Lunik, Ljubljana 1995
• Loreau, D.: Umetnost preprostosti. Vale-Novak, Ljubljana 2009
• Luban-Plozza, B.: V sožitju s stresom. DZS, Ljubljana 1994
• Praper, P.: Razvojna analitična psihoterapija. Inštitut za klinično psihologijo, Ljubljana 1996
• Schreiber, H.: Kriza srednjih let. DZS, Ljubljana 1997
• Kuo, F. E., Sullivan, W. C.: 2001. Environment and crime in the inner city. Does vegetation reduce crime?, Environment and Behavior, 2001, str. 343-367
• Bettencourt, L. M. A., Lobo, J., Helbing, D., Kühneret, C., West, G. B.: Growth, innovation, scaling, and the pace of life in cities. PNAS, 2007, str. 7301-7306
• Berman, M. G., Jonides, J., Kaplan, S.: The cognitive benefits of interacting with nature. Psychological Science, 2008, str. 1207-1212

Prispevek je narejen po predavanju, s katerim je avtorica sodelovala na 19. Odvetniški šoli v Portorožu 14. aprila 2018.

Objavljen je bil v reviji Odvetnik, št. 3 (86) / 2018