TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Pravna oseba, ki s svojimi dejanji (npr. z izvajanjem poslovne
politike, oblikovane v organih upravljanja) izvršuje neposredno
dejansko oblast nad stvarjo (1. odst. 70. čl. ZTLR), je v primeru, če
je bila njena posest motena, upravičena do posestnega varstva (75.
čl. ZTLR).

Bistvena značilnost neposredne posesti, ki je osnova za razumevanje
pojma posesti, je neposredna dejanska oblast nad stvarjo: "Posest
stvari ima vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo,"
(1.odst.70.čl.Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v
nadaljevanju ZTLR). Pri tem pa dejanske oblasti nad stvarjo ni moč
zreducirati zgolj na fizični kontakt osebe in stvari. Bistvo posesti
je v družbenem razumevanju dejanske oblasti nad stvarjo, telesni stik
osebe s stvarjo pa je le zunanja manifestacija dejanske oblasti. Tako
se posest odraža v takšnem položaju osebe, v katerem lahko le-ta s
svojimi dejanji neposredno vpliva na določeno stvar, npr.lahko jo
uporablja, izkorišča, ali je ne uporablja in je ne izkorišča, lahko
jo uniči. Ob takšnem izhodišču pravni osebi ni moč odrekati možnosti,
da je sama subjekt posesti. Res si je zaradi značilnosti pravne osebe
težko zamisliti, da ima pravna oseba sama lahko fizični kontakt s
stvarjo. Toda to zunanjo manifestacijo svoje dejanske oblasti nad
stvarjo pravna oseba izvršuje preko oseb, ki so nujne za obstoj
pravne osebe in ki delajo (lahko le) za doseganje ciljev pravne osebe
(ne svojih lastnih, čeprav je npr.direktor podjetja edini
ustanovitelj le-tega). Pravna oseba je namreč tista, ki s svojimi
akti oblasti (npr.s svojo poslovno politiko, oblikovano v svojih
organih upravljanja) izvršuje dejansko oblast nad stvarjo
(prim.zgoraj).
V konkretnem primeru sta tožnika (fizični osebi) v tožbi zatrjevala,
da sta ustanovitelja zasebnega podjetja, d.o.o., katerega dejavnost
je med drugim tudi trgovanje. Zatrjevala sta še, da sta odprla
trgovino, v kateri sta delala, in sicer nabavljala blago, ga
prodajala, vodila poslovne knjige in delala pač vse, kar je potrebno
za poslovanje trgovine, ter tako izvrševala posest v trgovini, kjer
je tudi prišlo do motilnega dejanja. Ob takšni trditveni podlagi je
za odgovor na vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke
odločilno, ali sta tožnika posest izvrševala zase ali pa za drugega,
namreč za (svoje) podjetje, na kar upravičeno opozarja Javno
tožilstvo RS v zahtevi za varstvo zakonitosti.
Upoštevaje tožbene trditve (prim.zgoraj - te niti niso bile sporne)
ter ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil denar pridobljen s
prodajo pokvarljivega blaga v trgovini nakazan na žiro račun podjetja
tožnikov, je očitno, da je trgovinsko dejavnost v lokalu opravljalo
podjetje tožnikov. To pa pomeni, da tožnika nista mogla izvrševati
dejanske oblasti nad lokalom in stvarmi v njem, ki so služile za
poslovanje podjetja, zase, temveč sta jo izvrševala lahko le za
(svoje) podjetje. Pri tem ni pomembno ali sta bila v podjetju v
delovnem razmerju, ali pa sta zanj delala na podlagi kakšnega
drugačnega razmerja. Pomembno je le to, da sta na stvareh, ki so
služile za poslovanje njunega podjetja, izvrševala lahko le dejanja
oblasti podjetja, tedaj tujo (višjo) dejansko oblast. Vsebino
konkretne dejanske oblasti nad stvarmi sta sicer lahko sooblikovala,
toda le kot družbenika podjetja. V takšnem primeru pa tožnika ne
uživata posestnega varstva (71.čl.ZTLR), temveč bi ga lahko uživalo,
upoštevaje pri tem uvodoma razloženo razlogovanje pojma "neposredne
dejanske oblasti nad stvarjo", le njuno podjetje.
Ker tožnika v tej pravdi svojega upravičenja do posestnega varstva
tudi ne utemeljujeta s trditvami, iz katerih bi bilo moč sklepati, da
sta posredna posestnika (2.odst.70.čl.ZTLR) lokala in stvari v njem,
saj ne zatrjujeta, da bi trgovino in druge stvari, v mirni posesti
katerih naj bi bila motena, dala v najem, ali izročila (svojemu)
podjetju na kakšni drugi podlagi, je njun tožbeni zahtevek, s katerim
uveljavljata varstvo svoje posesti pred motenjem posesti,
neutemeljen.