TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka spremeni tako, da se besedilo 'od zneska 24.229,36 EUR od 08. 12. 2010 dalje do plačila' nadomesti z besedilom 'od zneska 22.000,00 EUR od 12. 08. 2007 dalje do plačila in od zneska 2.229,36 EUR od 28. 01. 2008 dalje do plačila'.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrne in se v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

179. člen OZ za določanje pravične denarne odškodnine ponuja dve vodili: načelo objektivne pogojenosti in načelo individualizacije višine odškodnine. Prvo načelo določa, da mora biti odškodnina določena objektivno, ob upoštevanju razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in ob primerjavi z odškodninami za primerljivo škodo. Po načelu individualizacije višine odškodnine je pri določanju višine odškodnine potrebno vsakega oškodovanca obravnavati kot neponovljivo celoto in upoštevati vse njegove specifične okoliščine. Prisojena odškodnina je po objektivni plati primerljiva z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih, sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo in upoštevalo tudi vse tožnikove osebne okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine, in sicer njegovo starost, prejšnje življenje (predvsem športno aktivnost) in delo, udejstvovanje in pridobivanje zaslužka, ter posledice, ki jih tožnik trpi zaradi obravnavanega dogodka.

Ne drži, da se pojem zaslužek nanaša izključno na plačo, ki jo je tožniku izplačeval delodajalec. Kot zaslužek je mogoče razumeti vse prejemke, ki jih je tožnik prejemal na podlagi delovnega razmerja. Po izvedenem dokaznem postopku se je izkazalo, da je tožnikov zaslužek bil sestavljen iz plače in iz dnevnic, ki so bile delno namenjene kritju stroškov, delno pa plačilu za delo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik kljub določenim omejitvam še vedno sposoben za delo s polovičnim delovnim časom in da mu mu zato pripada mesečna renta v znesku polovice njegovega mesečnega dohodka.