TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi:

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se delno ugodi tožbenemu zahtevku in se izrek sodbe glasi:

„Ugotovi se, da sta posojilna pogodba z dne 4. 5. 1995, ki je bila sklenjena med prvo toženo stranko kot posojilodajalko, drugo toženo stranko kot posojilojemalko in tožnikoma kot zastaviteljema, ter sporazum istih strank iz zapisnika Okrajnega sodišča v Idriji v zadevi zavarovanja R 75/95 z istega dne nična v delu, v katerem v pogodbi (čl. 2) in sporazumu (tč. I/1) dogovorjene pogodbene in zamudne obresti presegajo obrestno mero, ki jo banka ali druga bančna organizacija plačuje oziroma s pogodbo določa za tako ali podobno vrsto posla.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“

Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 3.521,34 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 1.583,85 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Analogija s prvim odstavkom 399. člena ZOR ni utemeljena, saj predvideva bistveno drugačno situacijo (razmerje med posamezniki), kar potrjuje tudi praksa Ustavnega in Vrhovnega sodišča. Velja še dodati, da je bil ratio določbe prvega odstavka 399. člena ZOR, ki je bila sprejeta v povsem drugačnem družbenem in političnem kontekstu, v tem, da je fizičnim osebam (posameznikom) preprečeval kapitalske zaslužke s posojanjem denarja drugim fizičnim osebam (posameznikom). Kapitalskih zaslužkov pa brez izrecne zakonske določbe ni mogoče preprečiti pravnim osebam, še posebej ne tistim, ki se ukvarjajo z gospodarjenjem s kapitalom (npr. bankam, zastavljalnicam), saj gre za izpolnjevanje njihovega poslovnega namena.

Dejansko stanje je v tej zadevi bistveno podobno enemu izmed abstraktnih dejanskih stanov, ki jih predvideva tretji odstavek 399. člena ZOR. Ker je posledica ugotovljene nemoralnosti ničnost višine dogovorjenih pogodbenih in zamudnih obresti, je treba uporabiti analogijo z abstraktnim dejanskim stanom, ki predvideva situacijo, ko je med drugimi osebami dogovorjena obrestna mera, ni pa določena njena višina, zato velja obrestna mera, ki jo banka ali druga bančna organizacija plačuje oziroma s pogodbo določa za tako ali podobno vrsto posla.