TFL Vsebine / TFLGlasnik

1 Uvod

Razumevanje temeljnih krščanskih dogem, kot so Sveta Trojica, nebesa in pekel, nedvomno ni enostavno. To velja zlasti za tistega, ki si želi čim več stvari v življenju tudi logično pojasniti. Nedvomno so dogme v načelu tiste, ki se takemu pristopu upirajo, saj raziskovalni um težko pristaja na to, da je treba nekaj "kar verjeti". V nadaljevanju bom zato predstavil poskus razumevanja nekaterih dogem, ki smo se jih v mladih letih učili že pri verouku, v katere je bilo treba verjeti, oziroma ni bilo predvideno, da bi dvomili.

Sam sem do nekaterih zaključkov prišel ob spoznavanju življenja, predvsem pa ekonomije in z njo povezanih ved. Pri tem me je vedno vodilo načelo, da je treba ugotavljati vzročno posledične povezave in se vedno vprašati: ZAKAJ?. Zato bom v nadaljevanju začel s pojmi, ki sem si jih želel pojasniti, pri tem pa bom svoje zaključke primerjal z nekaterimi načeli krščanskega nauka.

2 Družbena odgovornost

Zaradi soodvisnosti in zato potrebnega sodelovanja med ljudmi naj bi bilo vse človekovo delovanje družbeno odgovorno, če želi obstajati na dolgi rok. To se kaže kot odgovornost do družbe, za vpliv na ljudi in naravo. Načeloma gre torej za odgovornost ljudi, zato družbeno odgovornost^[1] na splošno opredeljujemo kot odgovornost posameznikov in organizacijskih sistemov (združb) vseh oblik in ravni za vplive na družbo ter za ustvarjanje in razporejanje dodane vrednosti, to je pri povečevanju blaginje celotne družbe s ciljem njenega trajnostnega razvoja.^[2]

Prvo vprašanje je torej:

zakaj naj bi bila neka združba (na primer podjetje), družbeno odgovorna in kdaj nastane ta odgovornost?

Odgovor:

Združba postane družbeno odgovorna ob svoji ustanovitvi (npr. ob registraciji podjetja). Zakaj?

Odgovor:

Ustanovitev združbe je omogočila družba (s sprejetjem ustreznih predpisov in urbanizacijo), njeno delovanje pa družba omogoča z izdelano infrastrukturo in komunikacijskimi sistemi. Zato je logično, da združba nekatere storitve sprotno plačuje, nekatere pa preko davkov. S temi plačili pa odgovornost združbe ne preneha, dokler združba obstaja. Kaže se v obveznosti združbe, da izvaja svoje poslanstvo, to je prispevek družbi v obliki nenehnega ustvarjanja dodane vrednosti. To je novoustvarjena vrednost, ki presega porabljena sredstva za njeno ustvarjanje. Razumeti pa jo je treba mnogo širše, saj gre tudi za nematerialne dobrine, ki jih neka združba ustvarja (npr. kultura v najširšem smislu, povečevanje znanja, duhovne dobrine in solidarnost).

Družbena odgovornost podjetij obsega zlasti naslednja načela (Bergant, 2024, 22):

1. Podjetje, ki ga ustanovijo ustanovitelji, nima lastnika oziroma lastnikov,^[3] saj samodejno postane sestavni del družbene strukture. S tem podjetje prevzame njegov del družbene odgovornosti, ne glede na posamične interese ustanoviteljev oziroma vlagateljev kapitala.
2. Družbena odgovornost upravljavcev podjetja se kaže v nalogi za povečevanje družbene blaginje prek koristi, ki jih nudi svojim odjemalcem in deležnikom. Pri tem je najpomembnejša ustrezna delitev novoustvarjene vrednosti in vzpostavljanje zaupanja med podjetjem in družbo.
3. Družbena odgovornost podjetij, ki je opredeljena zgolj kot etična dolžnost, je družbena neodgovornost (Bohinc, 2016, 175). Priporočila za prostovoljno izvajanje družbene odgovornosti kažejo na »hinavščino in sprenevedanje političnih pa tudi finančnih elit na nacionalni in mednarodni ravni« (Bohinc, 2016, 176);
4. Prenehanje podjetja pomeni tudi zmanjšanje zmogljivosti za ustvarjanje dodane vrednosti za povečanje blaginje družbe. Zato o prenehanju podjetja ne bi smeli odločati samo ustanovitelji oziroma vlagatelji kapitala.
5. Podjetja so pri svojem delovanju dolžna upoštevati socialne, gospodarske in okoljske vidike ter trajnostne cilje.
6. Rast podjetja se zagotavlja z ustreznimi razvojnimi in naložbenimi odločitvami. Pri tem mora biti ustvarjanje dodane vrednosti v prihodnosti temeljno sodilo upravičenosti naložb in razvoja podjetja sploh (dobiček torej ne bi smel biti več najpomembnejše sodilo uspešnosti podjetja).
7. Prav tako bi morala biti pričakovana dodana vrednost (in ne dobiček!). podlaga za vrednotenje podjetij Ta bi morala biti tudi podlaga za odločanje o združevanju in razdruževanju podjetij. Take transakcije bi namreč morale biti koristne za vse deležnike podjetij.
8. Na zgornjih osnovah je treba oblikovati novo teorijo ekonomike podjetja, ki temelji na dodani vrednosti in ne na dobičku. To bi vplivalo ne samo na informacije za odločanje v podjetju, temveč tudi na informacije, potrebne za delovanje kapitalskih in denarnih trgov.
9. Ustvarjena dodana vrednost načeloma pripada vsem deležnikom sorazmerno z njihovim deležem prevzemanja tveganja v poslovanju podjetja (ne pa samo lastnikom vloženega kapitala).
10. Za potrebe odločanja skladno z načeli ekonomike na podlagi dodane vrednosti je nujno oblikovati ustrezen informacijski sistem. To zahteva spremembo računovodskih standardov, ki morajo podpirati strategijo družbene odgovornosti in trajnostnega razvoja (Bergant, 2023).
11. Temu ustrezno je treba zagotoviti ustrezne sisteme nadziranja, vključno s sistemom revidiranja poslovanja podjetij.
12. Odgovornost podjetij do zaposlencev izhaja iz dejstva, da so zaposlenci:

• nosilci intelektualnega kapitala sposobnosti in znanja;
• eden najpomembnejših delov združbe;
• nosilci dela poslovnega tveganja in so kot taki tudi pomembni deležniki.

13. Odgovornost podjetja do zaposlencev obsega zlasti:

1. zagotavljanje temeljnih človekovih pravic;
2. zagotavljanje varnosti pri delu;
3. nenehno izboljševanje znanja in spretnosti zaposlencev;
4. zagotavljanje učinkovitega motivacijskega sistema za razvoj in inovacije;
5. zagotavljanje primernega in zdravega delovnega okolja;
6. zagotavljanje ustreznih priložnosti za razvoj individualnega razvoja in kariere zaposlencev;
7. zagotavljanje ustreznega sistema notranjega poročanja zaposlencem in sindikatom;
8. upoštevanje etičnih vidikov ravnanja s človeškimi zmogljivostmi in ustreznega komuniciranja;
9. upoštevanje potencialnih interesov zaposlencev pri soupravljanju in/ali solastništvu;
10. vzpostavitev timskega dela in ustreznih medsebojnih razmerij;
11. spodbujanje zavezanosti in zvestobe zaposlencev do podjetja.

14. Podjetja so odgovorna do vseh posameznikov, na katere lahko neposredno ali posredno vpliva njegovo delovanje. Med njimi so zlasti potrošniki, zato odgovornost podjetja obsega še:

1. zanesljivo in kakovostno dobavo proizvodov in storitev;
2. zagotavljanje hitrega dostopa do proizvodov in storitev po konkurenčnih cenah;
3. zagotavljanje ustreznega udobja pri nakupu proizvodov in storitev;
4. spremljanje potreb strank in prilagajanje prodajnega asortimenta;
5. zagotavljanje zanesljivih in kakovostnih poprodajnih dejavnosti;
6. pravočasno, celovito in trajnostno poročanje;
7. izogibanje lažnim ali zavajajočim informacijam.

Vprašanje:

Kdaj postane posameznik družbeno odgovoren?

Odgovor:

Posameznik postane družbeno odgovoren ob rojstvu. Družba je zanj skrbela že pred rojstvom in zanj skrbi do polnoletnosti. Posameznik je dolžan družbi ta vložek vračati celo življenje, in sicer s svojim prispevkom k družbeni blaginji.

Odgovornost posameznika do družbe obsega na primer:

1. Skoraj vsi ljudje so člani enega ali več pravnih subjektov. Zato lahko posameznik vpliva na družbeno odgovorno poslovanje in vedenje v skladu s svojimi stališči in možnostmi v različnih vrstah združb;
2. Posameznik lahko vpliva na družbeno odgovorno vedenje in ravnanje s sistemom glasovanja tako, da daje prednost kandidatom, ki so očitno zavezani družbeni blaginji. To pomeni aktivno sodelovanje v demokratičnih procesih.
3. Posameznik lahko prispeva k varstvu okolja in manjši porabi neobnovljivih virov.
4. Posameznik lahko prispeva k zmanjšanju nesporazumov in slabe volje med ljudmi s svojim zgledom in ustrezno strpnostjo.
5. Posameznik se mora izogniti prostovoljni ali namerni slepoti pri dojemanju procesov, ki zmanjšujejo, ali ogrožajo družbeno blaginjo;

6. Posameznik je lahko tudi:

a.) pobudnik sprememb v njegovem neposrednem in širšem okolju v smeri povečanja družbene blaginje;

b.) pobudnik novih gibanj in združb, katerih namen je povečati družbeno blaginjo.

Posameznik kaže svojo odgovornost do drugih ljudi tako, da:

1. upošteva interese soljudi ter jim po svojih zmožnostih pomaga pri njihovem uresničevanju;
2. razume težave tistih, ki so mu blizu, in jim jih pomaga rešiti;
3. skrbi za primerno vzdušje v družini;
4. vzgaja otroke z ustrezno čustveno inteligenco in jih usmeri v družbeno odgovorno delovanje;
5. poudarja in prakticira vseživljenjsko učenje in družbeno zavedanje;
6. zaveda se pravic vseh upravičencev do solidarnosti in jim pomaga v okviru svojih možnosti.

Vidimo, da je dodana vrednost bistvena vsebina prispevkov združb in posameznikov. Zato je treba predstaviti še Zakon dodane vrednosti (Bergant, 2022, 17):

1. dodana vrednost je čisti izid delovanja združbe pri obvladovanju tveganja; pripada nosilcem tveganja sorazmerno njihovemu prispevku k delovanju organizacijskega sistema (vidik ustvarjanja dodane vrednosti);
2. nesorazmerno visoka ali nesorazmerno nizka udeležba posameznih nosilcev tveganja v dodani vrednosti (glede na njihov delovni prispevek) povečuje entropijo (razpadanje) organizacijskega sistema in ogroža uresničevanje njegovega trajnostnega razvoja (vidik usmerjanja dodane vrednosti).

Zakon dodane vrednosti deluje ne glede na želje ali dejavnosti udeležencev in ne glede na normativno urejenost organizacijskega sistema ali njegovega okolja. Je torej neodvisen od volje tistih, ki so ustvarili neki organizacijski sistem (skupaj s svojim znanjem in razmerami).

Zakon dodane vrednosti ima globoko etično razsežnost, saj zahteva priznanje prispevka udeležencev in pošteno delitev novoustvarjene vrednosti med njimi.

Razmislek:

Če primerjamo opredelitev družbene odgovornosti, njena načela in zakon dodane vrednosti z načeli krščanskega življenja in etičnega delovanja, ne najdemo večjih vsebinskih razlik. Pomembna razlika je zlasti v tem, da nas krščanska načela že uči Cerkev, družbeno odgovornost pa bi nas morala učiti država in njene izobraževalne institucije.

3 Trajnostna družba

Cilj družbeno odgovornega obnašanja je trajnostna družba. Temeljne značilnosti trajnostne družbe naj bi bile zlasti naslednje (povzeto po: Šarotar Žižek, Mulej, 2020, 3):

1. ohranjanje narave,
2. srečni, osebno in družbeno odgovorni, spoštovani in zadovoljni ljudje,
3. najsodobnejša tehnologija,
4. srečna družina,
5. soudeležba ljudi,
6. dolgoročni poslovni uspeh,
7. odgovorni lastniki,
8. družbeno odgovorne vrednote, kultura, etika in norme,
9. premišljeno potrošništvo,
10. upravljanje raznolikosti,
11. univerzalni temeljni dohodek,
12. solidarnost,
13. prosti čas in zabava,
14. sistemi/pravila (npr. politični, pravni, gospodarski, socialni, zdravstveni),
15. demokracija.

Blagostanje/dobrobit mora torej temeljiti na:

• Materialnem blagostanju (dohodek in premoženje, zaposlitev),
• Socialni blaginji (izobraževanje, vzgoja, zdravje, varnost, obzirnost, socialna kohezija, politični glas in soupravljanje, zadovoljstvo z življenjem),
• Okoljsko dobro počutje (naravno okolje),

kajti: kar je resnično pomembno v življenju, denar ne more kupiti (Hoffer, 2020).

Tako opredeljena trajnostna družba, kot končni cilj lahko pomembno vpliva na cilje posameznikov in njihovo delovanje.

Razmislek:

Tudi glede opredelitve trajnostne družbe kot cilja družbeno odgovornega delovanja, ne moremo imeti pomislekov z vidika krščanskih načel.

4 Trajnostna družba kot cilj

Vsak cilj ima načeloma tri razsežnosti:

1. Oblikovanje cilja na podlagi ustrezne razprave (poslovodni vidik);
2. Sodila za oceno ustreznosti odločanja in delovanja (usmerjevalni vidik);
3. Informacije, ki omogočajo spremljanje dosežkov, primerjave z načrtovanim in nadziranje (informacijski vidik).

Opravka imamo torej s tremi vidiki trajnostne družbe. Povežemo jih lahko v "trajnostni trikotnik", ki ga kaže slika 17 (Bergant 2021, 207).

Slika 1: Trajnostni trikotnik

Za doseganje trajnostne družbe (zgornji kot trikotnika) je torej pogoj družbeno odgovorno delovanje (levi kot trikotnika) s pomočjo in na podlagi informacijskega sistema (desni kot trikotnika).

Trajnostna družba kot končni cilj pomeni družbeno soglasje o temeljnih interesih ljudi. Njena značilnost je, da predstavlja horizontni cilj, ki naj bi ustrezal veliki večini ljudi. Obenem je to cilj, h kateremu stremimo istočasno z vsemi spremembami v družbi.

Družbena odgovornost pomeni sodilo za ustrezno delovanje vseh članov družbe. Zahteva ustrezno načrtovanje, odločanje in obnašanje. Odraža temeljno opredelitev in prispevek organizacij in posameznikov k blaginji družbe.

Informacijski sistem je odločilnega pomena za oblikovanje in izvajanje strategij za doseganje ciljev ter odmikov od načrtovanega. Vsak informacijski sistem je "vir moči" in ima ključno vlogo pri vseh odločitvah, dejavnostih in razvoju demokratične družbe.

Vsak od treh elementov, prikazanih na sliki 1, pomeni posebno področje s svojo logiko s teoretičnimi in praktičnimi razsežnostmi. Kljub temu so vsa področja med seboj povezana in zahtevajo ustrezno medsebojno usklajenost (harmonijo), ki pomeni idealno stanje in ga lahko dosežemo samo teoretično. Dogajanja v svetu namreč pogosto povzročajo in še povečujejo neusklajenost znotraj trikotnika, kar je družbeno neprimerno in tudi neodgovorno.

Razmislek:

Trajnostni trikotnik na sliki 1, ki kaže tri vidike trajnostne družbe, že sam po sebi daje povezavo (miselno zvezo) s pojmom Svete Trojice v krščanstvu, in sicer:

1. Na vrhu trikotnika si lahko predstavljamo Boga Očeta, h kateremu želimo.
2. Levi spodnji kot trikotnika kaže izvedbeni (usmerjevalni vidik), ki ga predstavlja Kristus, saj s hojo za Kristusom pridemo k Bogu.
3. Desni spodnji kot trikotnika ponazarja Svetega Duha, saj nas razsvetljuje, kot to z informiranjem dela informacijski sistem v združbi. Kaže nam torej, kje smo na poti do Boga in odmike s te poti.

Troedini Bog je torej poenostavljeno ponazorjen s trikotnikom, ki kaže njegove tri razsežnosti. Ni torej strukturne razlike med cilji v življenju laika ali pa kristjana.

3 Trajnostna piramida

Temeljni cilj trajnostne družbe je doseči želeno blaginjo družbe kot celote. Ta končni cilj družbe si lahko predstavljamo kot vrh piramide, katere osnovna ploskev je trajnostni trikotnik s slike 1. Govorimo lahko o trajnostni piramidi, ki jo prikazuje slika 2.

Slika 2: Trajnostna piramida

Vsak od treh elementov na vogalih spodnje ploskve piramide, predstavlja temeljne pogoje za doseganje družbene blaginje. Zato so k njej usmerjene ustrezne puščice. Spodnja ploskev (trajnostni trikotnik) pomeni področje povezanosti in usklajevanja družbeno odgovornega delovanja vseh nosilcev na podlagi ustreznih informacij za doseganje trajnostne družbe. To je posebno področje s svojo logiko s teoretičnimi in praktičnimi razsežnostmi.

Sprednja ploskev piramide (med Družbeno odgovornostjo in Informacijskim sistemom) ponazarja področje podpore informacij za ustrezno odločanje za doseganje družbene blaginje.

Desna ploskev (med Informacijskim sistemom in Trajnostno družbo) ponazarja področje usmerjenosti informacijskega sistema za potrebe trajnostne družbe in merjenje doseganja družbene blaginje.

Zadnja ploskev (med Družbeno odgovornostjo in Trajnostno družbo) ponazarja področje družbeno odgovornega delovanja vseh nosilcev s ciljem doseči trajnostno družbo in prispevati k družbeni blaginji.

Vsa omenjena področja so povezana in zahtevajo ustrezno medsebojno usklajenost (harmonijo). Področje usklajevanja zato predstavlja notranjost piramide. Dogajanja zunaj piramide so neprimerna in tudi družbeno neodgovorna, saj povečujejo neusklajenost in zmanjšujejo potrebno harmonijo za doseganje blaginje.

Do družbene blaginje torej pridemo po treh poteh, ki jih kažejo tri puščice na sliki 2:

1. z družbeno odgovornim delovanjem,
2. z usmerjenostjo v trajnostno družbo, brez upoštevanja kratkoročnih in začasnih koristi, in upoštevanjem povezanosti in soodgovornosti ljudi,
3. z upoštevanjem ustreznih upravljalnih in nadzornih informacij.

Razmislek:

Slika 2 navaja na povezavo s »končnim ciljem življenja«, družbeno blaginjo, ki pa jo zlahka primerjamo s krščansko predstavo o nebesih. Tja lahko torej pridemo:

1. s krščanskim (družbeno odgovornim) življenjem;
2. s širšo (z upoštevanjem sočloveka) in dolgoročno usmeritvijo svojega delovanja,
3. z upoštevanjem temeljnih krščanskih načel.

Z drugimi besedami to pomeni, da si lahko že sami ustvarimo "nebesa na Zemlji", če se držimo načel družbene odgovornosti ali pa usmeritev krščanskega nauka.

4 Vloga in mesto posameznika

Vlogo in mesto posameznika pri doseganju družbene blaginje si lahko predstavljamo z novo piramido, katere ploskev je isti trajnostni trikotnik, vendar je njen vrh diametralno nasproten vrhu piramide na sliki2.. Tako dobimo dve piramidi, ki imata skupno eno ploskev (angl.. triangular bipiramid) in je prikazana na sliki 3.

Zgornja piramida (z debelejšimi stranicami), pri čemer je nevidna stranica črtkana) ponazarja družbeno odgovornost vseh vrst združb, spodnja pa kaže družbeno odgovornost posameznikov.

Za posameznika je pomembno njegovo dobro počutje, ki ga lahko izenačimo z njegovo blaginjo, če je ne omejimo na materialne vire. Prikazuje ga vrh spodnje piramide na sliki 3.

Družbeno odgovorno obnašanje in delovanje posameznika pomeni prispevanje dodane vrednosti in s tem prispevanje k trajnostni družbi in njeni blaginji.^[4] Tak primer kaže leva puščica (od Blaginje posameznika do Družbene odgovornosti) na sliki 3. Tudi za posameznika je pomemben informacijski sistem, ki pa bi moral spremljati njegovo dodano vrednost.^[5] Kaže ga desna puščica (od Blaginje posameznika do Informacijskega sistema) na sliki 3. Tudi za posameznika je pomemben informacijski sistem, ki pa bi moral spremljati njegovo dodano vrednost. Kaže ga desna puščica (od Blaginje posameznika do Informacijskega sistema) na sliki 3.

Slika 3: Celoten prikaz družbene blaginje

Črtkana črta (od Blaginja posameznika do Trajnostne družbe) na sliki 3 predstavlja rezultanto prispevka posameznika k družbeni blaginji. Ta puščica povezuje vrh spodnje piramide z vrhom zgornje piramide. Kaže težnjo po stanju, ko se blaginja posameznika izenači z blaginjo družbe.

Slika 3 pa kaže še naslednje:

1. Kljub ločitvi med zgornjo (podjetja) in spodnjo piramido (posamezniki), je razumljiva povezanost med obema, kajti tako v podjetjih kot v državnih institucijah, delujejo posamezniki z vsemi svojimi lastnostmi.
2. Slika kaže pot gibanja posameznika do vrha zgornje piramide, in sicer prek družbeno odgovornega delovanja tako kot posameznika kot tudi kot sodelavca v združbah. To pomeni, da posameznik postane član trajnostne družbe s ciljem soustvarjanja blaginje družbe kot celote.
3. Predpostavljamo lahko, da vsota oziroma sinergija blaginj vseh posameznikov pomeni tudi blaginjo družbe kot celote. V končni, idealni fazi zgornja piramida v celoti vsrka spodnjo, kar bi ponazarjalo idealno stanje blaginje za vse člane družbe. To pomeni, da se spodnja piramida v celoti vključi v zgornjo. To smer navzgor ponazarja debelo označena črtkana puščica.
4. Dolžina te puščice kaže na oddaljenost počutja ljudi od končnega cilja, splošne družbene blaginje. To oddaljenost je možno tudi empirično spremljati, kar je še posebno pomembno. Tudi to je obvezna sestavina ustreznega informacijskega sistema.

Pomembno je okolje piramide s slike 3. V njem se dogajajo procesi, ki niso naravnani k vrhu njene piramide, zato jih lahko opredelimo kot družbeno neodgovorne procese. S tem je podano tudi sodilo družbeno sprejemljivega delovanja združb in posameznikov.

Razmislek:

Slika 3 lahko da miselno povezavo s krščanskimi načeli zlasti na naslednji način:

1. Družbena blaginja, ki na vrhu zgornje piramide simbolizira nebesa, je za posameznika razmeroma oddaljena, v odvisnosti od njegovega položaja na črtkani črti. Po njej navzgor naj bi želeli plezati vsi ljudje. To predvidevajo tako načela družbene odgovornosti kot tudi krščanski nauk.
2. Vrh (nebesa) kaže položaj, ko vsi ljudje pridemo po črtkani črti. Tedaj se blaginja posameznika izenači z blaginjo družbe. To pomeni, da zgornja piramida vsrka
3. Do takega, idealnega položaja je seveda težka pot, odvijajo se številni procesi.

5 Procesi v povezavi z družbeno odgovornostjo

Slika 3 kaže obstoj dveh področij procesov:

1. Notranji procesi, ki so usmerjeni v vrh zgornje piramide; ti se ukvarjajo z ustvarjanjem harmonije znotraj prikazanih vidikov in z odpravljanjem negativnih sinergij, ki se pri tem ustvarjajo. To je torej področje prosvetljevanja in motiviranja ljudi ter smotrnega urejanja njihovega delovanja. Ima dva dela, in sicer;
2. Procesi na poslovnem področju, saj gre za prizadevanje za družbeno delovanje vseh združb;
3. Procesi na individualni ravni, saj gre za premike z vrha spodnje proti vrhu zgornje piramide.
4. Zunanji procesi, to so:
5. Preventivni procesi, katerih temeljna naloga je preprečevati negativni vpliv okolja zunaj piramide na procese, ki se odvijajo znotraj;
6. Procesi globalne družbene odgovornosti, ki naj bi vplivali na zmanjšanje procesov družbene neodgovornosti, oziroma na zmanjšanje njihovega škodljivega vpliva.

Razmislek:

Dvojna piramida na sliki 3 nam lahko da miselno povezavo s kristalom, ki ima svojo čistoto in kakovost, obenem pa plava v morju umazanije in nekakovosti. Le-ta po fizikalnem zakonu ozmoze prodira v kristal in ga skuša razvodeniti v brezoblično stanje.

Kristal torej ponazarja bistvo družbene odgovornosti, ki pa ga nedvomno lahko primerjamo z bistvom krščanskega nauka. Tudi njegovi nosilci izvajajo navedene notranje in zunanje procese v okviru svojega poslanstva.

6 Kje so nebesa in pekel?

Če smo nebesa ponazorili z vrhom zgornje piramide na sliki 3, se nedvomno bližamo peklu, če drsimo po črtkani črti navzdol. Končni pekel nas torej čaka na dnu in zunaj tega kristala. To je načelni odgovor na naslovno vprašanje, če pa želimo še lokacijo nebes, je lahko odgovor samo en: vsak jih ima (ali pa tudi nima) v svojem srcu, če se ravna po svoji vesti in upošteva povezanost in soodvisnost vseh ljudi. Človeštvo bi si torej lahko organiziralo nebesa oziroma blaginjo samo, seveda z upoštevanjem načel krščanstva in družbene odgovornosti.

7 Sklep

Zgornje razmišljanje prepričljivo dokazuje, da se cilji strokovno razgledanih laikov ne morejo razlikovati od ciljev krščanskega nauka. Gre samo za način motiviranja, ki ga kristjanom daje vera, drugim pa zavedanje o svoji družbeni odgovornosti.

Pri tem imata tako Cerkev (skupaj z drugimi religijami) kot nekrščanski del družbe enako težavo: težko je biti prepričljiv glede prispevanja k splošni družbeni blaginji ob številnih aferah in dokazanih neprimernih zgledih ter celo zakonsko prepovedanih dejanjih.

Ocenjujem, da je zato izredno pomembno videti in poudariti skupni imenovalec obeh pogledov na družbo. Tega lahko najdemo v skupnem prizadevanju za družbeno blaginjo oziroma za nebesa. To pa pomeni razmeroma težavno pot, saj zahteva ustrezno samorefleksijo in odpovedovanje kratkoročnim in družbeno škodljivim interesom. Samo taka pot je lahko prepričljiva za večino ljudi in bi lahko omogočila pomembno zmanjšati sedanja, na videz nepremostljiva nasprotja.

8 Literatura:

Bergant, Živko (2021). Accountancy and social responsibility. Springer: Palgrave Macmillan.

https://www.palgrave.com/gp/book/9783030779276#aboutBook

Bergant, Živko (2022). Zavedanje družbene odgovornosti in posledice: Ekonomika na podlagi dodane vrednosti. Ljubljana: Visoka šola za finance in računovodstvo.

Bergant, Živko (2024). Osnove politike usmerjanja in delitve dodane vrednosti. Ljubljana: Visoka šola za finance in računovodstvo.

Bohinc, Rado (2016). Družbena odgovornost. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Hoffer, Frank (2020). Beyond “green growth”. Social Europe. (Retrieved: July, 2020).

https://www.socialeurope.eu/beyond-green-growth.

Šarotar Žižek Simona, Mulej Matjaž (2020). Society & Welfare.

http://www.irdo.si/irdo2020/referati/a2-1-sarotarzizek&mulej.pdf.

Opombe:

[1] Več o družbeni odgovornosti v Bergant (2022).

[2] Več o prvinah, razsežnostih, področjih, vrstah, oblikah, načelih in delnih sistemih družbene odgovornosti v Bergant (2022, 63‒71).

[3] Utemeljitev glej v Bergant (2022b).

[4] Pri tem si seveda ne delamo utvar, da ni možno izbrati poslanstva, ki ni v interesu širše družbe, vendar naj bi bili taki primeri v manjšini, za kar pa si je treba tudi prizadevati na vseh ravneh širše družbe.

[5] Več o tem v Bergant (2022, 144).