TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Pobuda za oceno ustavnosti prvega odstavka 68. člena Zakona o kazenskem postopku se zavrne.

Namen pravnih jamstev v kazenskem postopku, primeroma naštetih v 29. členu Ustave, je zagotoviti poštenost sojenja pred neodvisnim sodiščem. Zato je treba določbo 29. člena Ustave razlagati v povezavi z 22. in 23. členom Ustave, s katerima je opredeljena temeljna pravica do poštenega sojenja. Pravica do obrambe z zagovornikom po lastni izbiri (3. odstavek 19. člena Ustave v povezavi z drugo alineo 29. člena Ustave) je eno izmed nujnih jamstev poštenega kazenskega postopka. Vendar pa si obdolženec ne more izbirati zagovornika mimo pravil, s katerimi zakon določa, kdo ima lahko položaj zagovornika v kazenskem postopku. Pravica do obrambe s pomočjo z zagovornika je lahko učinkovita le, če zagovornika pri obrambi obdolženca ne bodo omejevali interesi drugih obdolžencev. Zato je treba zakonsko določbo, ki izključuje skupnega zagovornika v postopkih z več obdolženci in s tem preprečuje kolizijo interesov obrambe, razumeti kot eno od jamstev, ki je za zagotovitev poštenega kazenskega postopka nujnejše od dosledne uresničitve možnosti izbire zagovornika. Učinkovito uresničevanje pravice do obrambe z zagovornikom je v postopkih z več obdolženci možno zagotoviti le tako, da ima vsak obdolženec svojega zagovornika.Izpodbijana določba prvega odstavka 68. člena ZKP tudi sicer le v manjši meri omejuje pravico do proste izbire zagovornika, saj obdolžencu ne preprečuje, da si v primeru izključitve skupnega zagovornika sam izbere drugega.