TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi ter se odločba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (I.2. do III. točki izreka) spremeni tako, da se glasi:

»Pritožba zoper I.2. do II. točko izreka se zavrne in se v tem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.«

II. Prva in druga tožnica morata toženi stranki nerazdelno povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 4.740,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

III. Prva in druga tožnica sami nosita lastne stroške revizijskega postopka.

Pogodbeni dogovor ipso facto še ne predstavlja nujno tudi dobrih poslovnih običajev. Da bi mu lahko priznali tak značaj, mora doseči določeno dodatno kvaliteto, ki pa je po oceni revizijskega sodišča v konkretnem primeru (še) nima. Po stališču novejše teorije namreč opredelilni element poslovnih običajev ni (le) ustaljenost ravnanja, pač pa zlasti pričakovanost ravnanja (upoštevaje primernost ravnanja v določenih novih okoliščinah, četudi ni ustaljeno).

Po presoji revizijskega sodišča je v konkretnem primeru vendarle bistveno, da je šlo za uvajanje povsem novega sistema poslovanja s plinskimi jeklenkami, pri katerem so sodelovale pravdne stranke in njihovi pogodbeni partnerji, torej široka distributerska mreža. Trditve toženke (ki jih povzema tudi sodišče druge stopnje), da gre za novost na trgu in da je potreben čas za ponotranjenje razmer, zato niso nepomembne.

V konkretnem primeru, ko se standard dobrih poslovnih običajev napolnjuje v povezavi s pojmom nelojalne konkurence, pa niso zanemarljivi (četudi niso odločilni) niti interesi drugih udeležencev na trgu, zlasti potrošnikov. Varstvo potrošniških interesov je namreč eden od pomembnejših končnih ciljev konkurenčnopravnih pravil, ki se ne zagotavlja le s pravili, namenjenimi zagotavljanju potrošniških neposrednih pravic, temveč tudi posredno, skozi celoten sklop pravil o varovanju konkurence. V tej luči je mogoče presojati tudi primernost (in s tem pričakovanost) ravnanja gospodarskega subjekta.