TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 121. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 75/19) ni v neskladju z Ustavo.

Izpodbijana prehodna ureditev delovnim invalidom, ki uživajo pravice po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, in so zaradi poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma nastanka nove invalidnosti pridobili pravice iz invalidskega zavarovanja po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) ali po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) ter bi jim bilo nadomestilo iz invalidskega zavarovanja zato odmerjeno v nižjem znesku, zagotavlja izplačevanje usklajenega zneska nadomestila, ki je zanje ugodnejše, če gre med drugim ob odmeri nadomestila za enak delovnopravni status delovnega invalida.   Ustavno sodišče je zato primerjalo delovne invalide, ki so pravice pridobili po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, in pri katerih je sprememba v stanju invalidnosti ali nova invalidnost nastala v času veljavnosti ZPIZ-1 ali ZPIZ-2, vendar ob odmeri nadomestila po spremembi invalidnosti ali nastanku nove invalidnosti nimajo enakega delovnopravnega statusa z delovnimi invalidi, ki so pravice pridobili po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, in pri katerih je sprememba v stanju invalidnosti ali nova invalidnost prav tako nastala v času veljavnosti ZPIZ-1 ali ZPIZ-2, vendar imajo ob odmeri nadomestila po spremembi invalidnosti ali nastanku nove invalidnosti enak delovnopravni status. Ugotovilo je, da glede na predmet pravnega urejanja (izplačevanje ugodnejšega zneska nadomestila po različnih predpisih) niso v bistveno enakih položajih.    Delovnopravni status je bistvena prvina obveznega invalidskega zavarovanja, z njim je neločljivo povezan. Višina nadomestil iz invalidskega zavarovanja je zato utemeljeno odvisna tudi od delovnopravnega statusa zavarovanca ob nastanku invalidnosti oziroma ob odmeri nadomestila. Ker izpodbijana ureditev omogoča zahtevati izplačilo tistega zneska nadomestila, priznanega po različnih predpisih, ki je za delovnega invalida ugodnejši, je zakonodajalec utemeljeno lahko določil tudi, da mora imeti pri tem delovni invalid enak delovnopravni status.    Splošno načelo enakosti pred zakonom ne zahteva, da mora zakonodajalec enako obravnavo uživalcev pravic po prej veljavnih predpisih ob prehodu na novo ureditev zagotoviti prav na način t. i. prevedbe pravic. Izbira načina, kako bo v navedenih okoliščinah zagotovil enako obravnavo uživalcev pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, je v prosti presoji zakonodajalca.    Izplačilo ugodnejšega zneska je upravičencem zagotovljeno za čas od uveljavitve izpodbijane prehodne določbe. Gre torej za primer, ko zakon za naprej daje novo pravico določeni skupini zavarovancev oziroma uživalcev pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja. Zato ne gre za položaj, ki je varovan z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.   Ustava varuje pravice iz obveznih socialnih zavarovanj (med te spadajo tudi pravice do raznih nadomestil iz invalidskega zavarovanja) v okviru prvega odstavka 50. člena Ustave. V okviru pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave so te pravice varovane le v primeru, če so njihovi nosilci tuji državljani. Izpodbijana ureditev ne posega v pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave, ker zagotavlja izplačevanje tistega izmed usklajenih zneskov nadomestila, ki je za upravičenca ugodnejši.    Izpodbijana prehodna ureditev je tožniku iz sprožilnega sodnega primera omogočila, da zahteva razveljavitev dokončne odločbe o odmeri nadomestila iz invalidskega zavarovanja (po ZPIZ-1) in izplačilo usklajenega zneska odmerjenega nadomestila iz invalidskega zavarovanja, priznanega na podlagi prej pridobljenih pravic iz invalidskega zavarovanja (ki naj bi bil zanj ugodnejši kot nadomestilo, odmerjeno po ZPIZ-1). Evropsko sodišče za človekove pravice pa je v sodbi v zadevi Krajnc proti Sloveniji odločalo o pritožbi pritožnika, ki je v postopku pred sodišči izpodbijal odločitev glede odmere nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1 (do uporabe katerega je prišlo na podlagi tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1). Primera se glede na navedeno v bistvenem razlikujeta. Navedeno ne pomeni, da stališča iz navedene sodbe v obravnavani zadevi sploh ne morejo biti upoštevna; ne nazadnje so bila razlog za sprejetje izpodbijane ureditve. Ta stališča bi bila upoštevna, če bi bili za to v okoliščinah obravnavane zadeve izpolnjeni pogoji.