TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z ozirom na nesporno dejstvo, da je bilo tožnikovi kasnejši prošnji za pogojni odpust ugodeno in da se v času odločanja o tožbi že nahaja na prostosti, je očitno, da odločitev o tožbi tožniku izboljšanja njegovega dejanskega in pravnega položaja, ki ga ima kot pogojno odpuščeni zapornik, ne bi prinesla. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, kot se predlaga s tožbo, namreč ne bi imela več nobenega učinka in torej pravni interes tožnika, ki je v njegovi (pogojni) izpustitvi na prostost, ni izkazan.

Ko gre za uveljavljanje odškodninske odgovornosti je potrebna oziroma je na mestu ugotovitvena tožba, saj po ustaljenem stališču sodne prakse ugotovitveni zahtevek sam po sebi ni vsebovan v zahtevi za odpravo izpodbijanega akta. Če bi sodišče štelo, da je mogoče izpodbojni tožbi, kakršna je obravnavana, ugoditi tudi tako, da se ugotovi le nezakonitost akta, bi odločilo o nečem, kar je drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik in bi tako odločalo o zahtevi, ki je tožnik ni postavil. Sodišče tudi ni dolžno pozivati tožnika, da zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi zahteval sam. Zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe pa tožnik, zastopan po kvalificiranem pooblaščencu, kljub spremenjenim okoliščinam ni postavil. To pa pomeni, da v konkretnem primeru tožnik ne izkazuje podlage in s tem pravnega interesa niti za odločanje o ugotovitveni tožbi.