TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Tožničino zavzemanje za presojo tožbenega zahtevka na podlagi določb o gradnji na tujem svetu in določb o priposestvovanju ni utemeljeno. Glede obeh pravnih podlag pa je bistveno, da tožnica ni postavila ugotovitvenega tožbenega zahtevka, medtem ko po presoji revizijskega sodišča postavitev dajatvenega tožbenega zahtevka ne zadostuje za odločanje o tožbenem zahtevku na teh podlagah. V obeh primerih je namreč pridobitev lastninske pravice originarna. Lastninska pravica se ob izpolnitvi z zakonom določenih pogojev pridobi na podlagi samega zakona, brez vknjižbe v zemljiško knjigo. Zato je treba postaviti ustrezen (hkrati pa tudi nezastarljiv) ugotovitveni tožbeni zahtevek, medtem ko je odločba sodišča o takšnem zahtevku le deklaratorne narave.

Pri zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine se uveljavlja terjatev, ki je bila v času veljavnosti ZOR zastarljiva po njegovih splošnih določbah, in sicer je zanjo veljal splošni (petletni) zastaralni rok. Takšno stališče sta brez izjem sprejeli tudi pravna teorija in sodna praksa. Pri tem je neutemeljeno tudi tožničino sklicevanje na zadržanje zastaranja v razmerju tašče in snahe. 381. člen ZOR oziroma 358. člena OZ o zadržanju zastaranja terjatve med določenimi osebami določata izjeme od splošnega pravila, zato njuna ekstenzivna razlaga z uporabo analogije, za katero se zavzema tožnica, ni pravilna oziroma primerna.