TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

 

Po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno zaključila, da tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, saj je tudi mati tožnika AA izrecno potrdila, da v matični državi ni bila sama ali njeni otroci nikoli preganjana zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni socialni skupini. Tožena stranka je tako upravičeno zaključila, da tožniku ne grozi preganjanje kot je to opredeljeno v Ženevski konvenciji ali pa v Direktivi Sveta Evropske unije št. 2002/C 51 E/17. Tožnik tudi ugovarja, da tožena stranka ni pridobila dovolj podatkov za zaključek, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sicer ne izhaja določno ali je tožena stranka sprejela svojo odločitev tudi iz razloga, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov, torej iz obeh razlogov po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker tožena stranka ugotavlja, da je "nakazan" tudi razlog, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov. Pri tem tožena stranka navaja, da je do tega zaključka prišla na podlagi izjave AA v prošnji za azil, da so se preživljali s pokojnino, ki je bila včasih dovolj za življenje, včasih pa tudi ne. Po presoji sodišča pa v tem delu odločba tožene stranke ne obsega to kar določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP), ki ga mora tožena stranka uporabiti v azilnem postopku po 23. členu ZAzil. Pri razlogu, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov, tožena stranka ni navedla vseh svojih razlogov, ki so bili odločilni pri njeni presoji in ki narekujejo njeno sprejeto odločitev (2., 3. in 5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Tožena stranka namreč pri svoji odločitvi v zvezi s tem razlogom ni upoštevala, da je mati tožnika izrecno na posebno vprašanje ali je bila ekonomska situacija razlog za zapustitev matične države odgovorila negativno in pri tem ni navedla razlogov zakaj te izjave ne sprejema. Sodišče pa odločbe tožene stranke ni odpravilo na podlagi 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je tožena stranka po presoji sodišča pravilno odločila in zavrnila tožnikovo prošnjo za azil iz razloga, da je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.