TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Storilec kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po 2. odstavku
183. člena KZS je lahko tudi zakonec, ki med izvršbo odtuji
zarubljeni del skupnega premoženja, čeprav ni dolžnik v izvršilnem
postopku.

Sodišče prve stopnje je spoznalo obdolženca za krivega kaznivega
dejanja oškodovanja tujih pravic po 2. odstavku 183. člena KZS. Po 1.
odstavku tega člena mu je bila izrečena denarna kazen 1.000,00 din.
Ob reševanju obdolženčeve pritožbe je sodišče druge stopnje sodbo
prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženca iz
razloga po 1. točki 350. člena ZKP oprostilo obtožbe.
Zoper pravnomočno sodbo je javni tožilec SRS vložil zahtevo za
varstvo zakonitosti, s katero je uveljavljal, da je bil v
obdolženčevo korist prekršen kazenski zakon v vprašanju, ali je
dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče SR
Slovenije je zahtevi ugodilo in v obrazložitvi svoje sodbe navedelo:
"Zakonski dejanski stan kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po
2. odstavku 183. člena KZ SRS storilca ne omejuje na dolžnika v
izvršbi, temveč ga opredeljuje z besedico "kdor". Taka opredelitev
možnega storilca tega kaznivega dejanja še ne pomeni, da je storilec
tega kaznivega dejanja lahko vsakdo, ki je lahko subjekt kazenskega
prava. Zakon namreč krog storilcev zožuje z zahtevo po obstoju
določenega razmerja storilca do predmeta izvršbe, namreč z
lastništvom storilca na stvari, ki jo med prisilno izvršbo odtuji,
uniči, poškoduje ali skrije. Storilec tega kaznivega dejanja je tedaj
tisti, ki je lastnik tega premoženja ali njegovega dela.
Iz opisa dejanja v izreku pravnomočne sodbe izhaja, da je bil v
obravnavanem primeru osebni avtomobil, ki ga je obdolženec prodal,
skupno premoženje. O tem, glede na ugotovitve sodbe prve stopnje, ni
dvoma. To velja kljub temu, da se ves čas postopka in v odločbah
zarubljeni del premoženja - osebni avtomobil, nepravilno opredeljuje
kot solastnina, zaradi česar tudi javni tožilec v zahtevi izhaja iz
položaja solastnika kot možnega storilca kaznivega dejanja, namesto
lastnila na skupnem premoženju, kar je bil v obravnavanem primeru
obdolženec.
Skupno premoženje je posebna kategorija premoženja, na kateri temelji
premoženjski režim v zakonski zvezi. Njegova osnovna značilnost je,
da kot celota pripada zakoncema, saj so deleži posameznega zakonca
nedoločeni. Gre tedaj za premoženje, ki je zakoncema skupno, nujno,
vse do delitve premoženja. Tako vsebino daje temu premoženju zakon in
zakonca premoženjskih razmerij ne moreta menjati po lastni volji, kot
jih lahko sicer drugi udeleženci v pravnem prometu. V pravnem prometu
stopajo tretje osebe v pravna razmerja največkrat z enim od zakoncev.
Za varstvo interesov tretje osebe in varnost pravnega prometa nasploh
je potrebno, da tretja oseba uspe s svojo terjatvijo brez nevarnosti,
da bi bila zaradi posebnega premoženjskega režima v zakonski zvezi,
kjer je velika večina premoženja običajno skupnega, izigrana - bodisi
po sporazumu obeh zakoncev ali z ravnanjem enega izmed njih. V
kolikor bi se sprejelo stališče, da lahko zakonec, ki ni dolžnik v
izvršbi, brez kazensko-pravnih posledic odtuji del skupnega
premoženja med izvršbo, bi bila varnost upnika v izvršbi manjša,
uspeh izvršb večkrat negotov, varnost pravnega prometa pa močno
omajana.
Izvršba se lahko vodi tudi na skupni lastnini zakoncev tudi v
primeru, če je dolžnik samo eden izmed njiju. Drugi zakonec v taki
izvršbi res ni dolžnik, temveč ima pravico tretjega, da ugovarja
zoper izvršbo, nakar lahko, na zahtevo upnika zakonca, ki je dolžnik,
sodišče določi delež na skupnem premoženju. V primeru, da ta, drugi
zakonec, med izvršbo odtuji dele skupnega premoženja, ki so
zarubljeni, odtuji tedaj premoženje, katerega skupni lastni je, delež
na tem premoženju pa seveda ni določen. V kolikor tak zakonec ve, da
je del skupnega premoženja med izvršbo zarubljen, pa ga kljub temu
odtuji, in pri tem ravna z namenom, da bi preprečil plačilo upnika,
lahko stori kaznivo dejanje po 2. odstavku 183. člena KZS, čeprav v
izvršilnem postopku nima pasivne legitimacije dolžnika.
Glede na to, da je obdolženec v obravnavanem primeru, po ugotovitvah
sodbe prve stopnje, prodal osebni avtomobil, ki je predstavljal del
skupnega premoženja in ki je bil zarubljen, je zaradi narave tega
premoženja mogoče šteti, da je odtujil svoje premoženje. Zato ima
dejanje, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, vse znake
kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 2. odstavku 183. člena KZS.
S tem, ko je bil z obravnavano sodbo obdolženec oproščen obtožbe iz
razloga po 1. točki 350. člena ZKP, ker naj bi dejanje, za katerega
se obdolženec preganja, ne bilo kaznivo dejanje, je bil prekršen
kazenski zakon v vprašanju iz 1. točke 365. člena ZKP".