TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Z zastavno pogodbo se dolžnik ali kdo tretji zaveže nasproti zastavnemu upniku, da mu bo omogočil poplačilo iz zastavljene stvari, če upnikova terjatev ob zapadlosti ne bi bila plačana. Gre torej za to, da zastavitelj za plačilo svojega ali tujega dolga da upniku stvarno jamstvo, za razliko od poroštva, kjer gre za osebno jamstvo.

Zastavno pravico ureja Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91), ki v 61. členu določa, da so njen predmet lahko premične stvari, nepremične stvari ali pravice. Če gre za zastavno pravico na premičnih stvareh ali na pravicah, se uporabljajo določila 966. do 996. člena ZOR, sicer pa se uporabljajo določila ZTLR. Slednji določa, da se pridobi zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) na podlagi pravnega posla ali na podlagi sodne odločbe, z vpisom v javno knjigo. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožnik 10.5.1994 najprej sklenil zastavno pogodbo s prvotoženo stranko in nato še sporazum pred sodnikom po določilih 251.a do 251.f člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Ur.l. SFRJ, št. 20/78 do 35/91) ter je prvotožena stranka nato vpisala hipoteko v zemljiški knjigi, je zastavna upnica upravičena do poplačila svoje zapadle terjatve iz vrednosti tožnikove nepremičnine na način, ki je predviden z zakonom (63. člen ZTLR).