TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba glede prvotožene stranke razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

II. V preostalem delu (glede drugotožene stranke) pa se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v tem izpodbijanem, a ne razveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Podjemnik (izvajalec) se ne more sklicevati na prepozno in/ali napačno notifikacijo, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana, ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku.

Če izvajalec ne odpravi napake v postavljenem roku in se naročnik odloči, da bo napake odpravil sam na njegov račun (tretji odstavek 639. člena OZ), ni nujno, da jih dejansko sam odpravi in šele nato vtožuje plačilo dejanskih stroškov sanacije, temveč pravna teorija in sodna praksa dopuščata, da naročnik še pred dejansko odpravo napak zoper izvajalca vloži tožbo, s katero zahteva plačilo zneska, potrebnega za odpravo napak, in pristopi k dejanski odpravi napak šele, ko od izvajalca prejme denar za to.

Zahtevkov na odpravo napak na stroške izvajalca in odstop od pogodbe ter vrnitev plačila ni mogoče uveljavljati kumulativno, temveč le alternativno.

Izvajalec bi moral v primeru, ko je naročnik napake notificiral, izvajalec pa je pristopil k njihovemu odpravljanju, vendar jih ni odpravil v celoti, na to dejstvo (da vse napake niso odpravljene) izrecno in nedvoumno opozoriti naročnika in v primeru spora tudi zanesljivo izkazati (in še poprej zatrjevati), da je naročnika s tem seznanil in da je naročnik takšno delo (z ne do konca odpravljenimi napakami) sprejel. Šele v takem primeru bi se lahko izvajalec skliceval na okoliščino, da naročnik ob prevzemu ni (ponovno) notificiral napak.

Če izvajalec reklamacijo sprejme in začne napake odpravljati, ali vsaj izjavi, da jih bo odpravil, se ne more več sklicevati na prepozno in/ali pomanjkljivo notifikacijo napak.