TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 466,65 EUR pritožbenih stroškov, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za plačilo do plačila.

Sodišče prve stopnje je sicer zmotno navedlo, da je tožničin zahtevek po pridobitvi lastninske pravice utemeljen tudi iz naslova priposestvovanja, saj se skladno z 29. členom ZTLR na stvari, ki je družbena lastnina, lastninska pravica ni mogla priposestvovati, priposestvovanje javnega dobra pa prepoveduje tudi prvi odstavek 44. člena SPZ. Je pa sodba sodišča prve stopnje pravilna v pravnem in dejanskem pogledu v delu, ki se nanaša na lastninjenje sporne parcele.

Toženci najkasneje od leta 1980 dalje, ko je bila zgrajena javna cesta, na tej parceli niso imeli več dejanske pravice uporabe, ki je bila podlaga za lastninjenje po ZLNDL. Že iz tega razloga je odločitev sodišča pravilna. Pravilna je tudi iz razloga, da toženci po določilih ZLNDL niso mogli postati lastniki sporne parcele, saj je bila ta parcela že pred sprejetjem tega zakona olastninjena po ZGJS. Skladno s 76. členom ZGJS je tožnica postala lastnica javne ceste. V postopku ni bilo prerekano, da so bili pogoji po 76. členu ZGJS podani, torej, da je bila izgradnja javne ceste financirana iz sredstev samoprispevka ali iz sredstev solidarnosti in vzajemnosti. Tožnica je torej lastninsko pravico na javni cesti pridobila po samem zakonu v postopku lastninjenja infrastrukturnih objektov.