TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II, s katero je bilo odločeno o podrednem tožbenem zahtevku, spremeni tako, da se glasi:

"1. Ugotovi se, da odpovedni rok, v katerem je tožena stranka na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 3. 2004 odpovedala tožeči stranki pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 1. 2004, znaša 75 dni in tožeči stranki preneha delovno razmerje pri toženi stranki po poteku tega odpovednega roka;

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vpisati čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi neupoštevanja odpovednega roka v delovno knjižico od 8. 5. 2004 do 7. 6. 2004 kot delovno dobo ter ji za ta čas izplačati neto plačo 110.5001,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 6. 2004 do plačila;

3. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko od bruto plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in plačati prispevke iz naslova pokojninskega zavarovanja v višini 22.527,00 SIT mesečno, iz naslov zdravstvenega zavarovanja v višini 9.243,00 SIT mesečno, iz naslova zaposlovanja v višini 203,00 SIT mesečno ter iz naslova starševskega varstva v višini 146,00 SIT mesečno, vse zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 6. 2004 dalje do plačila;

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v znesku 500.033,00 SIT;

Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 49.193,00 SIT, se zavrne.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 167.595,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2005 do plačila;

vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe."

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 47.902,80 SIT.

Revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča o plačilu plače, prispevkov in odpravnine se ne dopusti.

 

Tožena stranka pri ugotavljanju obstoja poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna upoštevati daljšega časovnega obdobja, saj ZDR ne ločuje med začasnim in trajnim prenehanjem potreb po opravljanju določenega dela. Okoliščina, da je tožena stranka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sklepala pogodbe z družbo, ki je zagotavljala delo delavcev drugemu uporabniku, ne dokazuje tega, da je potreba po takšnem delu obstajala takrat, ko je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana. Ker je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela tožnice, napoteni delavci pa so opravljali drugo delo, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Čeprav družba, v kateri je bila tožnica zaposlena pred zaposlitvijo pri toženi stranki, ni pravni prednik tožene stranke, je potrebno delovno dobo, ki jo je tožnica tam dopolnila, upoštevati pri odločanju o višini odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pri tem je bistveno, da ji delovno razmerje pri prejšnji družbi ni prenehalo po njeni volji, da je ves čas opravljala isto delo v istem obratu ter da ob prehodu ni prejela akta o razporeditvi ali nove pogodbe o zaposlitvi.