TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1862/2020 z dne 8. 7. 2021 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 1307/2018 z dne 3. 3. 2020 se razveljavita in zadeva se v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje. Nasprotna udeleženka sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Pravici pritožnikov do opredelitve in do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank upošteva, da pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev lahko bistvenega pomena in so dopustne, v obrazložitvi tudi opredeli. Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je sicer zahteva po obrazloženosti odločbe načeloma lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar to lahko velja le, če je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev in se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih navedb stranke. Z vidika vsebine in obsega dolžnosti sodišča do opredelitve do strankinih navedb in dolžnosti obrazložene sodne odločbe je pomembno tudi to, da sodišče nacionalne predpise razlaga ustavnoskladno, torej ob sprejetem izhodišču uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah tudi z njenim upoštevanjem v luči načela skladne razlage. Ker Direktiva 93/13/EGS ob izhodišču minimalne harmonizacije in upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije dopušča strožje nacionalno varstvo tudi na način, da se presoja nedovoljenosti lahko razteza na jasen in razumljiv glavni predmet pogodbe, sklicevanje na Direktivo 93/13/EGS (z načelom skladne razlage) ne more utemeljiti stališča, da je neizpolnjena pojasnilna dolžnost predpostavka za presojo (ne)poštenost pogodbenega pogoja ali da slednja v primeru izpolnjene pojasnilne dolžnosti ni potrebna. Sodišči zato stališča o neupoštevnosti presoje nepoštenosti s sklicevanjem na Direktivo 93/13/EGS nista obrazložili. Pritožbeno sodišče se tudi ni opredelilo do stališča pritožnikov, da Zakon o varstvu potrošnikov zaradi neiplementacije drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS presojo nepoštenosti vselej (tj. ne glede na izpolnjenost pojasnilne dolžnosti) zahteva. V navedenem delu sta sodišči zato kršili pravico pritožnikov do obrazložitve (prvostopenjsko sodišče) oziroma opredelitve (drugostopenjsko sodišče). Glede presoje nepoštenosti, ki jo je sodišče prve stopnje sicer opravilo zgolj v okviru minimalnih zahtev Direktive 93/13/EGS, ni mogoče spregledati, da strokovno kvalificiranega poznavanja valutnega trga in narave povezanih tveganj na strani banke v zvezi s ključnimi značilnostmi dolgoročne stanovanjske kreditne pogodbe v tuji valuti ni mogoče enačiti zgolj s (subjektivnim) vedenjem banke ali njeno nezmožnostjo napovedovanja bodočih gibanj tečajnega razmerja. Zato je po presoji Ustavnega sodišča prvostopenjsko sodišče tudi v delu presoje nepoštenosti kršilo pravico pritožnikov do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Drugostopenjsko sodišče se zaradi stališča, da presoja nepoštenosti zaradi izpolnjene pojasnilne dolžnosti ni potrebna, do argumentov pritožnikov v zvezi s ključnim pomenom strokovnih znanj in izkušnje banke pri presoji standarda dobre vere ni opredelilo, s čimer je kršilo njuno pravico do opredelitve iz 22. člena Ustave. Ker Direktiva 93/13/EGS v delu jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja (izpolnitve pojasnilne dolžnosti) zahteva vsaj prikaz zelo velike apreciacije CHF napram EUR v realni sferi finančnih obveznosti, navedbe pritožnikov o netransparentnosti kredita ob poudarjanju velikega pomena celo majhne (in dolgoročnejše) apreciacije CHF očitno niso nebistvene za odločitev. Sodišči sta tudi z opustitvijo navedbe razlogov v tem delu kršili pravico pritožnikov do opredelitve iz 22. člena Ustave.