TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Zakon za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države (Uradni list RS, št. 105/22) ni v neskladju z Ustavo.

Izbira načina noveliranja zakonske ureditve sama po sebi ni predmet ustavnega urejanja in načeloma spada v polje proste presoje zakonodajalca. Ustavnopravno upoštevna bi lahko postala le, če bi bila zaradi nje kršena kakšna ustavna določba, zlasti načelo jasnosti in pomenske določljivosti ter načelo pravne varnosti, ki izhajata iz načela pravne države (2. člen Ustave). Do posega v pravici iz 44. in 90. člena Ustave lahko pride šele s sprejetjem sklepa o nedopustnosti razpisa referenduma o določenem zakonu. Državni zbor takega sklepa v zvezi z Zakonom za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države ni sprejel, zato do kršitev pravic iz 44. in 90. člena Ustave ni moglo priti. Načelo pravne države ne pomeni, da se predpisi ne smejo spreminjati. Zakonodajalec lahko spreminja predhodno zakonsko določene pravice ali pogoje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z Ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti načelu varstva zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da je 2. člen Zakona za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države v neskladju z 2. členom Ustave zato, ker ne sledi predlogom lokalnih skupnosti (ki so ustanovitelji in financerji teh zavodov) po uravnoteženem zastopanju vseh predstavnikov v svetu zavoda, neskladja z 2. členom Ustave ne more utemeljiti. Izpodbijana ureditev ne posega v mandate že izvoljenih članov svetov javnih vrtcev in šol (zgolj dodatno se imenujeta dva predstavnika delavcev), kar pomeni, da se njihov pravni položaj ni poslabšal, temveč ostaja enak. Poslabšanje pravnega položaja pa je temeljni pogoj, da je sploh mogoče govoriti o kršitvi načela varstva zaupanja v pravo. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju s tem ustavnim načelom. Načelo varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave posamezniku zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu. Če zakon poslabšuje posameznikov pravni položaj, Ustavno sodišče presoja, ali navedeni javni interes odtehta težo posledic poslabšanja pravnega položaja. Na podlagi ugotovljenih okoliščin, da je orožje iz 8.a točke kategorije A iz prvega odstavka 3. člena Zakona o orožju nevarno orožje, da ga je na športnih tekmovanjih mogoče nadomestiti z orožjem iz 7.b točke kategorije A in da je zakonodajalec določil prehodno obdobje, v katerem so se posamezniki lahko prilagodili na nedopustnost uporabe in posedovanja orožja iz 8.a točke kategorije A, Ustavno sodišče ugotavlja, da je teža sprememb za posameznike v razumnem sorazmerju s ciljem, ki ga zasleduje spremenjena zakonodaja (omejitev dostopa do nevarnega orožja, upoštevaje pravo Evropske unije). Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Očitek o nesodelovanju javnosti v postopku sprejemanja Zakona za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države ustavnopravno ni upošteven, saj Ustavno sodišče presoja zgolj ustavnost postopka sprejemanja zakona, Ustava pa sodelovanja zainteresirane javnosti v zakonodajnem postopku ne zahteva.