TFL Vsebine / TFLGlasnik

Fake news oziroma (za potrebe tega članka) lažne novice naj bi bile dandanes skorajda nesporno nekaj slabega; že samo poimenovanje tega pojma je tako močno vrednostno nabito, da posameznik izpade skorajda sam kot lažnivec, če ne nasprotuje lažnim novicam. Kljub temu menim, da je diskusija okoli tendence po prepovedi lažnih novic, ki jo opažamo zadnje par let, zelo potrebna. Lažne novice so namreč zgolj politični pojem in zelo dober primer tega, kako se ideološko visokoleteče in na videz nesporne ideje lahko slabo prenašajo v pravno sfero.

Moj prvi problem glede pojma lažnih novic je tako semiotske oziroma semantične narave, in sicer izvira iz problematike tega, da ne znamo na pravno zavezujoč način definirati pojma resnice; in če resnica ne more biti pravni termin, ker je vrednostno nabit ter subjektiven pojem, je nedopustno prepovedati lažne novice, saj gre za medsebojno korelacijska pojma, en namreč zgolj odraža odsotnost drugega. Lažne novice so namreč brez lastne definicije, prav tako tudi brez korelacijske, ter padejo pod stolen concept fallacy/‘self refuting idea’, torej pod napako v razlogovanju, ki temelji na tem, da skušamo en pojem definirati z drugim, ki je prav tako nedefiniran. Že iz vidika pravne varnosti ter potrebe po določljivosti ter splošnosti pravnih predpisov je normirati nekaj tako subjektivnega ter binarno črno-belega, kot sta subjektivna pojma laži ter resnice, nesmiselno ter zaradi tega to tudi nikoli ni bilo predmet prava, kot bom ilustrirala v nadaljevanju.

Resnica namreč ni tako zelo znanstvena, dokazljiva ali absolutna, kot bi nam marsikdo želel predstaviti; še znanost, na katero se (kot na domnevno objektivno merilo resničnosti) zagovorniki prepovedi lažnih novic radi sklicujejo, ima zgolj jasno hierarhijo dokazov (višji torej prevladajo nad nižjimi), vendar je objektivno spoznanje vedno nekaj izmuzljivega, čemur se lahko zgolj približujemo preko znanosti, in še to zgolj na področjih, na katerih je znanstvena metoda sploh uporabljiva (na ogromno področjih, ki so predmet potrebe po informiranosti javnosti, znanstvena metoda ni niti približno uporabljiva). Znanstveni konsenz je tako zgolj najbližji približek resnici, ki ga trenutno imamo. Znanost sama je usmerjena v antidogmatično smer dodatnih ter ponovnih raziskovanj, in tudi znanstveni konsenz obstoji zgolj v kontekstu izsledkov trenutnih raziskav, ne v kontekstu pojma absolutne, objektivne ter večne resnice.

Zavedam se, da se kljub mojim abstraktnim pomislekom nekatere stvari v praksi preprosto štejejo za dokazane; denimo, če bi nekdo objavil članek, da je voda strupena, in da je ljudje ne bi smeli zauživati, je to prima facie lažna novica. Obenem pa je tovrstna novica tudi pravno nesporna, saj je precej preprosto ovržena brez škodljivih posledic z zahtevo po popravku[1] oziroma z drugim člankom, ki predstavi, zakaj prvotni članek ni faktičen; ukrep prepovedi tovrstnega članka najverjetneje ne bi bil potreben. Sama prepoved namreč ne doseže ničesar družbeno plodnega; nekdo, ki je že prebral ta članek in ga je članek prepričal, bi nujno potreboval nasprotno mnenje, torej nov članek, ki bi na dialektičen način ovrgel prvotni članek, kar bi pomenilo, da bi avtor drugega članka moral zaslediti prvi članek, kar zopet dokazuje, da ne bi bilo smiselno izbrisati prvega članka takoj po objavi. Zgolj zato, ker štejemo, da je pisati o strupenosti vode nesmiselno in neznanstveno, ne pomeni, da tega ni potrebno prerekati, ter da imamo tak članek pravico izbrisati. Ne iz deontološkega ne iz utilitarističnega vidika cenzura tovrstnega članka ni pravična, niti ne smiselna, če želimo preprečevati širjenje škodljivih ter neznanstvenih idej.

Koncept lažnih novic si sicer hitro vtira svojo pot v pravo; že par let nazaj je več članic Organizacije združenih narodov podpisalo dogovor o partnerstvu pri preprečevanju širjenja lažnih novic na spletu,[2] prav tako tudi EU sama kaže veliko tendenco, da bi na sistemski način uredila problematiko lažnih novic, sploh v kontekstu trenutne pandemije.[3]

V sami mednarodni pravni teoriji sta se sicer pojavila dva pojma, ki naj bi zamejila vprašanje, kaj je dejansko lažna novica, in sicer gre prav tako za distinkcijo OZN med lažnimi novicami ter distorziranimi (izkrivljenimi) novicami,[4] kar je bilo v očeh javnostih prvič izpostavljeno v notoričnem primeru Lise[5] iz leta 2016, o katerem so poročali rusko financirani mediji. Lažne novice naj bi bile glede na to delitev povsem prepovedane v demokratični družbi, distorzirane pa naj bi morale biti tolerirane v imenu svobode govora, saj bi bila njihova prepoved preveč dovzetna za zlorabo; osebno ne vidim legitimnosti tudi v tovrstni delitvi.

Pred popularizacijo pojmov post-resnica[6] ter lažne novice je sicer svobodo poročanja medijev omejevalo predvsem dvoje; vprašanje, ali je neka novica v prevladujočem javnem interesu (v evropskem prostoru je ta kriterij predvsem kvalitetno razdelalo ESČP), osebna paralela tega kriterija pa je bila predvsem, ali novica pokriva javno osebo. Nadalje je medijsko svobodo omejevalo vprašanje razžalitve, ki pa je za razliko od resnice pojem subjektivne narave namena sporočevalca in subjektivnega odziva osebe, o kateri se je poročalo. Osebno menim, da so našteto povsem zadostni kriteriji za ugotavljanje primernosti novice, ter da je poštenost svobode govora lažje zagotovljena, če se ne skuša definirati pojma “resnice”, temveč zgolj pojem “prevladujočega javnega interesa”; razžalitve namreč ne spadajo pod novinarsko svobodo predvsem zato, ker niso v prevladujočem javnem interesu, saj same po sebi ničesar ne prispevajo k informiranosti javnosti. Razžalitev je lahko z vidika “resnice” vsebinsko povsem resnična, pa kljub temu ne bo priznana kot dopustna z vidika množičnega sporočanja.

Kar želim ilustrirati je predvsem, da se skuša pravno ter politično redefinirati, kaj je v samem jedru svobode govora in posledično tudi svobode medijev; zelo dober prikaz tega, da resnica ni bila nikoli v jedru svobode govora, je tudi vprašanje satire, ki je dandanes več ali manj mrtva (najverjetneje, ker je resničnost poslala bolj absurdna).

Satira je namreč popolna laž, v veliko primerih zamaskirana v resnico; in čeprav naj bi bil eden od kriterijev satire vprašanje, ali je jasno razpoznavno, da gre za satiro, gre pri tej presoji za neko raven ableism-a[7], saj kognitivna presoja tega, ali neka vsebina dejansko skuša izpasti resna, ni preprosta za vse prejemnike. Namen sporočila s strani ustvarjalca sporočila namreč ni vedno enak kot pomen sporočila, kot si ga interpretira prejemnik.

Zelo dober primer absurdnosti debate okoli lažnih novic z vidika satire tako predstavlja Sacha Baron Cohen, ki je pred leti ustvaril Borata, satirični lik domnevnega kazahstanskega novinarja (!), ki je pred kamero izpostavljal dejanske osebe, brez da bi jim povedal, da je sam satirični lik, jih intervjuval in pridobljeno gradivo uporabil v svoji seriji ter filmu. Sacha Baron Cohen je sicer že leta zagrizen borec proti lažnim novicam, sam jih je celo označil za “največjo grožnjo demokraciji”[8]; mar lahko iskreno rečemo, da Borat ni povzročil hujše medkulturne nastrojenosti proti Kazahstančanom, ali da zaradi nadlegovanja Pamele Anderson v filmu ni kar nekaj moških zraslo ob prepričanju, da je ženske morda dovoljeno bolj nadlegovati, kot bi sicer menili? Mar lahko iskreno rečemo, da je vsako delo razumljeno smiselno z namenom ustvarjalca, skladno s svojim “resničnim” sporočilom, in ne z najbolj jasno razvidnim sporočilom medija? Ne, ne moremo. Označevati lažne novice kot največjo grožnjo demokraciji je licemersko ter v kontekstu satire kognitivno disonantno. Satira je z vidika svobode govora dovoljena, čeprav odpira ogromno nevarnosti za “napačno” interpretacijo njenih vsebin, ter po sami naravi stvari zakriva pojem domnevne resnice bolj, kot jo večina lažnih novic.

Eden od argumentov, ki se dandanes prav tako uporablja za prepoved lažnih novic, je tudi razvoj tehnologije preko meja, za katere je bil nekdanji sistem ureditve svobode medijev ustvarjen. Kot primer lahko vzamemo deep fake vsebine, torej video oz. avdio zapise, v katerih je prikazano domnevno ravnanje neke osebe, ki se ni dejansko zgodilo. Vprašanje pa je, kako bomo z vidika prepovedi vsebin v prihodnosti preverjali, kaj dejansko je deep fake? Bodo o tem odločali sodni izvedenci za IT znanost? In kaj, ko te osebe v posameznih primerih ne bodo dejansko verodostojne? In, ko metode, ki jih bodo uporabljali, čez leta ne bodo priznane kot objektivne? In, če se za deep fake označi vsebina, ki je v bistvu resnična, in bi lahko pomembno vplivala na več oseb oziroma morda celo prihodnost celotne države? Problem moderne tehnologije je v samem jedru problem, ki izvira iz nebrzdanega tehnološkega razvoja po pričetku industrijske revolucije; ta je dejansko odprla predmetno Pandorino skrinjico, čeprav negativne posledice neomejene industrijske ter tehnološke revolucije zelo radi pripisujemo povsem tretjim faktorjem, denimo svobodi govora.

Vprašanje, na katerega moramo tudi odgovoriti, je, ali pravo že na drugih področjih morda ureja pojem resnice ali neresnice? Pravo namreč, po mojem mnenju, ureja zgolj pojem “laži”, ki pa ni nasprotje resnice, ampak zgolj nasprotje ne-laži, torej, če so izpolnjeni znaki laži, ni podana ne-laž, in obratno. Laž je namreč subjektiven pojem v pravu, gre torej za vprašanje, ali se je posameznik zavedal oziroma bi se moral zavedati, da je nekaj neresnično; nasprotje laži zato ni resnica. Pojem laži, ki ni korelat resnice, najdemo predvsem v kazenskem pravu (podaja lažne izjave, lažne listine, krive ovadbe), in vedno je vzpostavljen v odnosu do naklepa posameznika; znaka kaznivega dejanja krive ovadbe ni izpolnjen, če ste zgolj ovadili nekoga, ki tega kaznivega dejanja ni dejansko storil, temveč je izpolnjen samo v primeru, če ste vedeli, da posameznik tega ni storil. Teoretična prepoved lažnih novicje tako precej drugačna; večina poizkusov regulirati lažnih novic ni tovrstne narave, kajti precej jasno je, da ogromno posameznikov, ki piše članke o tem, da je voda nevarna, to dejansko misli. V sržu problematike lažnih novic je tako vprašanje absolutne resnice, ki pa je nedojemljiva in skregana z novinarskim poslanstvom, ki prav tako ni znanstvene narave; mediji so ločeni od znanosti z namenom, saj je potrebno z vidika splošne informiranosti prioritizirati hitrost in fluidnost informacij, ne njihove preverljivosti in objektivnosti.

Sklepno še dodajam, da je svoboda govora vedno rezervirana za govor, ki je sporen, in da je navedeno temelj demokracije, ter je po naravi stvari ne more ogrožati. Nesporen govor ne potrebuje varovanja, ker ga nihče ne bo napadel. Družba dosega napredek v vseh ozirih samo preko svobode govora; brez nje se ideje ne širijo in ne razvijajo. Države s slabo kulturo svobode govora so notorične po nesposobnosti spreminjanja ter po nizki stopnji demokratičnosti.

Ne moremo in ne smemo namreč drugega prisiliti, da živi v naši realnosti; in naša realnost nima pravice postati objektivna resnica za druge.

---

[1] 6. člen Zakona o medijih ureja medijsko svobodo izražanja v Republiki Sloveniji, in osebno menim, da pravica do popravka zelo elegantno rešuje problematiko večine lažnih novice; Zakon o medijih, (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08 – ZPOmK-1, 77/10 – ZSFCJA, 90/10 – odl. US, 87/11 – ZAvMS, 47/12, 47/15 – ZZSDT, 22/16, 39/16, 45/19 – odl. US, 67/19 – odl. US in 82/21) .

[2] https://www.ohchr.org/en/NewsEvents/Pages/DisplayNews.aspx?NewsID=21287&LangID=E

[3] https://ec.europa.eu/info/live-work-travel-eu/coronavirus-response/fighting-disinformation_en#dont-be-fooled-by-bots

[4] Fake News and International Law, Björnstjern Baade.

[5] Opozorilo: omemba spolnega nasilja

Januarja 2016 je 13-letno dekle, poznano kot “Lisa” izginilo v Berlinu za 30 ur. Ruski televiziji Первый канал ter Pervij kanal sta prva poročala, da naj bi bila Lisa ugrabljena ter posiljena s strani tujcev, kasneje pa je novico povzelo več ruskih medijev. Ker je zgodba z vidika narative prikazovala nemško migrantsko politiko kot nevarno, je bilo odprtih več vprašanj, ali je šlo pri tem za lažno novico. Ker pa je bil vir izjav o obtožbah izsleden do same Lise (ki je kasneje priznala, da so bile njene izjave lažne) ter mu je bila dodana zgolj širša politična narativa, se je to poročanje štelo v “distorzirano” novice, ter ne v “lažne”: https://de.sputniknews.com/gesellschaft/20160126307389137-fall-lisa-medien-hetze/.

[6] https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/postfakticna-doba

[7] https://www.accessliving.org/newsroom/blog/ableism-101/

[8] Sacha Baron Cohen: We Must Save Democracy From Conspiracies: https://time.com/5897501/conspiracy-theory-misinformation/