TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če je škoda storjena na območju SFRJ, so jugoslovanska sodišča
pristojna po 52. členu ZPP tudi v primerih, ko sta oškodovanec in
povzročitelj škode tujca, ki nimata ne stalnega ne začasnega
prebivališča v SFRJ (27. in 52. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je na podlagi 16. člena ZPP zavrglo tožbo tožeče
stranke, ker je ugotovilo, da je jugoslovansko sodišče pristojno za
sojenje v sporu z mednarodnim elementom le takrat, kadar je njegova
pristojnost izrečno določena z zveznim zakonom ali mednarodno pogodbo
(27. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke
zavrnilo. Obenem je še ugotovilo, da 52. člen ZPP, ki določa krajevno
pristojnost za odškodninske spore, ne daje osnove za pristojnost tudi
v sporih med tujimi fizičnimi ali pravnimi osebami. Haaška
konvencija, ki takšno pristojnost sicer določa, je začela veljati
šele 24.6.1976, to je po škodnem dogodku.
Proti sklepu sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila
revizijo, revizijsko sodišče pa je reviziji ugodilo ter je sklepa
sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo
prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Tako odločitev je sprejelo
revizijsko sodišče iz naslednjih razlogov:
Zakon o pravdnem postopku predvideva v 27. členu dva načina določanja
pristojnosti:
1. z izrečno določbo zveznega zakona ali z mednarodno pogodbo;
2. z drugimi določbami zveznega zakona o krajevni pristojnosti
jugoslovanskega sodišča, če so izpolnjeni v njih določeni zakonski
pogoji za pristojnost.
Določila zakona o pravdnem postopku o krajevni pristojnosti (splošni
in posebni 46. - 66. člen) je treba uporabiti takrat, ko krajevna
pristojnost z izrečno zakonsko določbo ali mednarodno pogodbo ni
drugače določena. Nobena mednarodna pogodba ne izključuje
jugoslovanske jurisdikcije za odškodninske zahtevke iz prometne
nezgode, katere udeleženci so tujci. Izrečnih določb o tem vprašanju
tudi ZPP nima, saj določa pristojnost le za nekatera posebna razmerja
(statusni spori, dedni spori itd. - 28. - 32. člen ZPP). Haaška
konvencija o zakonu, ki velja za prometne nesreče (Uradni list SFRJ,
Mednarodne pogodbe in drugi sporazumi, št. 26/76), na katero se
sklicuje sodišče druge stopnje, ne določa ničesar o pristojnosti,
temveč le o uporabi materialnega zakona po kraju nesreče (lex loci
delicti commissii). V 1. členu konvencije je celo izrečno določeno:
"Ta konvencija določa zakon, ki se uporablja za civilno nepogodbeno
odgovornost, ki izvira iz prometne nesreče, ne glede na vrsto
sodišča, ki je pristojno za odločanje". Tretji člen pa določa:
"Zakonodaja, ki se uporablja, je zakonodaja države, v kateri se je
pripetila nesreča". Sicer pa, če bi ta konvencija določala tudi
pristojnost, bi jo sodišče v konkretnem primeru moralo uporabiti, saj
za ugotovitev pristojnosti kot procesne predpostavke ne velja čas
nastanka škode, temveč čas sojenja, razen če ni izrečno določeno kaj
drugega.
Revizijsko sodišče je tudi ugotovilo, da po zakonu o pravdnem
postopku državljanstvo ni takšna okoliščina, ki bi vplivala na
krajevno pristojnost. To pomeni, da so tujci lahko stranke pred
našimi sodišči. Zadostuje, da vsebuje dejanski stan njihovega primera
okoliščino, na katero naš zakon navezuje pristojnost jugoslovanskih
sodišč. Če ni podana splošna krajevna pristojnost, je lahko podana
posebna krajevna pristojnost in tako tudi pristojnost po kraju, kjer
je škoda storjena. Tu je podana zveza z našo državo po predmetu
spora. Naša zakonodaja torej dopušča pristojnost naših sodišč, ne
izključuje pa obenem pristojnosti tujih sodišč. To stališče je v
mednarodnem procesnem pravu splošno sprejeto, sprejeli pa sta ga tudi
naša sodna praksa in teorija.