TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Kadar je bil v postopku o carinskem prekršku odvzet tovorni avto, ki
ga je uporabljal šofer, ki je storil carinski prekršek, ne pa lastnik
avtomobila, tožba lastnika avtomobila na izročitev tega avtomobila
pred sodiščem ni dopustna. Sodišče tako tožbo zavrže, ker ni sodne
poti.

Sodišče prve stopnje je zavrglo s svojim sklepom: tožbeni zahtevek
(pravilno: tožbo), da je dolžna tožena stranka (država SFRJ,
carinarnica) izročiti tožeči stranki (tuji družbi) tovornjak, in
predlog za izdajo začane odredbe. Sodišče druge stopnje je zavrnilo
pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in je potrdilo sklep prve
stopnje.
Pritožbeno sodišče s stališčem tožeče stranke ne soglaša. Ugotovljeno
je, da je bil šofer tovornega avtomobila s pravnomočno odločbo
komisije za carinske prekrške - v zvezi z odločbo Zveznega senata za
prekrške spoznan za odgovornega carinskega prekrška po 2. točki 370.
člena Carinskega zakona in da je bil po isti določbi obsojen na
40.000,00 din denarne kazni. Ugotovljeno je nadalje, da je bil zoper
njega na podlagi 1. odstavka 383. člena CZ izrečen varnostni ukrep
odvzema viskija in na podlagi 1. odstavka 385. člena CZ je bil
izrečen odvzem tovornega avtomobila.
V 1. odstavku 387. člena CZ je določeno, da se sme vzeti blago, ki je
predmet prekrškov iz členov: 369, 370, odstavek 1., točka 1-3, 5-10,
12 in 13, člena 371, odstavek 1., točka 1, 2, 4 in 6 ter člena 372,
odstavek 1., točka 3 tega zakona tudi tedaj, če ni last storilca
prekrška.
V 2. odstavku istega člena je določeno, da se sme vzeti v smislu 385.
člena in 386. člena tega zakona prevozno oziroma prenosno sredstvo, s
katerim se opravlja prevoz v javnem prometu tudi, kadar ni last
storilca prekrška, če je njegov lastnik vedel ali mogel vedeti, da je
bilo uporabljeno za storitev prekrška iz členov: 369, 370, odstavek
l., točka 1-9 in 13 ter 371 tega zakona.
Očitno je torej, da lastnik odvzetega avtomobila lahko le v postopku
za carinski prekršek dokazuje, da ni vedel oziroma ni mogel vedeti,
da je bilo njegovo vozilo uporabljeno za storitev prekrška.
V tretjem odstavku navedenega člena pa je določeno, da s tem niso
prizadete pravice drugih, da zahteva od storilca odškodnino.
Opozoriti je še na določbo 41. člena zakona o prekrških, s katerimi
se kršijo zvezni predpisi (Ur.l. SFRJ, št. 4/77). Iz te določbe je
razvidno, da se predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za
prekršek ali so nastali s prekrškom, smejo vzeti tudi tedaj, kadar
niso storilčeva last ali z njimi ne razpolaga pravna oseba, ki je
storila prekršek, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja
in zdravja ljudi, varnost blagovnega prometa ali razlogi javne
morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakona. Z odvzemom
predmetov pa ni prizadeta pravica drugih, terjati od storilca
odškodnino.
Zato tudi določila carinskega zakona in zakona o prekrških, s
katerimi se kršijo zvezni predpisi, potrjujejo pravilnost stališča
prvega sodišča, da tožeča stranka ne more prenašati upravno zadevo
pred sodišče s tem, da poskuša zadevo formulirati kot lastninsko
tožbo. Redno sodišče ni upravičeno posegati v pravnomočno odločitev
upravnega organa in to za zadeve, ki so v izključno njegovi
pristojnosti. Gre za razmerje med storilcem carinskega prekrška in
javnim organom, ki je za odvzem tovornega avtomobila imel zakonito
podlago v carinskem zakonu in v zakonu o prekrških, s katerim se
kršijo zvezni predpisi, četudi storilec prekrška ni bil lastnik
tovornega avtomobila. Seveda pa s takim ukrepom niso prizadete
pravice drugih, ki imajo glede na izrecno določbo 3. odstavka 387.
člena CZ pravico, da zahtevajo od storilca odškodnino.
Prvo sodišče je torej pravilno tožbo zavrglo zaradi sodne
nepristojnosti, kar se mora paziti po uradni dolžnosti (člen 282, 16
ZPP).