TFL Vsebine / TFLGlasnik

Anton Gašper Frantar, upokojeni vrhovni sodnik svetnik in vodja civilnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, nekdanji predsednik Državne volilne komisije, dolgoletni glavni urednik ugledne in najstarejše slovenske pravne revije Pravnik, ki jo prebirate, član uredniškega odbora revije Pravna praksa, avtor številnih vrhunskih strokovnih stvaritev s področja civilnega prava, vključno s pomembnim prispevkom k ustvarjanju slovenske zakonodaje na tem področju, soavtor komentarjev Zakona o denacionalizaciji in Zakona o zemljiški knjigi, nekdanji podpredsednik Nogometne zveze Slovenije … in Človek z veliko začetnico, se je poslovil ob izteku leta 2021 – le nekaj dni pred svojim štiriinsedemdesetim rojstnim dnem. Že njegov prehod v upokojenski status pred približno tremi leti je bil pospremljen z zloveščo slutnjo bližajočega se slovesa nemara ne le od predanih mu kolegov in sodelavcev civilnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, temveč tudi od njemu najdražjih in najbližjih v zasebnem življenju. S tem se je soočal dostojanstveno, z njemu lastnim pogumom. Še več, tega preprosto ni priznaval oziroma temu ni pripisoval pomena spričo značajskih lastnosti, zaradi katerih ni v življenju nikoli postavljal sebe na prvo mesto – pred skrbjo za to, kar se dogaja okrog njega in čemur je zavezan. Še v zadnjem mesecu ali dveh je posvečal veliko skrb usodi arbitražnih sporov, ki jih je reševal honorarno kot arbiter pri zavarovalnici, poln optimizma pa je vselej našel veselje in zadovoljstvo v majhnih in vsakdanjih rečeh (skrb za rože, delo na vrtu, gobarjenje …), ki ju je delil z najbližjimi in ki sta mu do konca bogatili življenje.

Foto: Žiga Koritnik

Zdi se, da v spominih na Toneta ni mogoče obiti te, nekoliko osebne note ter njegovih tudi vrednotnih meril in značajskih lastnosti, ki so ga označevale v njegovem poklicnem udejstvovanju. Domnevati je mogoče, da ni bralca te revije, ki ne bi poznal in prepoznal Antona Frantarja kot vrhunskega sodnika s posedovanjem vseh potrebnih lastnosti (strokovnost, neodvisnost, pogum, pravičnost …), ki mu nujno pritičejo in ki jih je sodnik Frantar skrbno negoval v celotnem obdobju sodniškega službovanja na vseh stopnjah sojenja – v zadnjih domala tridesetih letih kot vrhovni sodnik z najdaljšim stažem v tej funkciji. V spominih na Toneta Frantarja ni treba posebej opozarjati na njegove številne imenitne strokovne prispevke, članke in referate na strokovnih posvetih in seminarjih, saj jih je pustil za seboj kot pisne sledove, ohranjene za vselej kot vir, iz katerega bodo še vedno črpali tudi mlajši rodovi pravnikov kljub silnemu in (pre)naglemu razvoju prava, in ki jim je z vso vnemo posvečal pozornost tudi kot gostujoči predavatelj na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru in na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Kdo od bralcev te revije vseh pravniških rodov ni v svojem poklicnem delovanju nikoli posegel po »zeleni« knjigi Toneta Frantarja Stvarno pravo. Podobno retorično vprašanje je tudi vprašanje o možni večji »izvoljivosti« kandidata za neko državno funkcijo v primerjavi s Tonetom Frantarjem v vlogi predsednika Državne volilne komisije, ki jo je opravljal od leta 1996 do leta 2019 s polno mero zaupanja vseh političnih opcij, ki so se v tem obdobju zamenjale na oblasti in kar je danes skorajda nepredstavljivo. To je lahko le odraz že prej omenjenih lastnosti, poimenovanih kot strokovnost, neodvisnost, pogum, pravičnost …, manifestativno posedovanih v osebnosti z imenom Anton Gašper Frantar.

Ob vsem doslej nanizanem je treba posebej izpostaviti poklicno življenjsko vlogo Toneta Frantarja kot vodje civilnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Oddelek je vodil od oktobra leta 2003 do upokojitve ob izteku leta 2018, torej dobrih petnajst let, in se v tej vlogi vtisnil v neizbrisen spomin več rodovom vrhovnih sodnikov, svetovalcev in administrativnih sodelavcev tega oddelka. Ob zanesljivo več kot tisoč petsto spisanih sodnih odločbah v zadevah, ki jih je v času službovanja na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije reševal kot sodnik poročevalec in številne od teh uspel povzdigniti na raven nepogrešljivih precendenčnih judikatov kot nosilcev utrjene in ustaljene sodne prakse, je bil ob prevzemu vodenja oddelka v tej vlogi pri vseh sodnikih in sodelavcih dojet kot le prvi med enakimi – torej tako kot je tudi sam dojemal poslanstvo organizacijsko-upravljavskega vodenja sodnikov kot avtonomnih nosilcev sodne veje oblasti. Svojih pogledov ni nikoli vsiljeval s pozicije moči, temveč jih je ponujal vselej opremljene z argumenti in bil vselej odprt za sprejemanje nasprotnih argumentov. To je bil način dela, ki je odpiral pot tudi prodorni in sveži misli svetovalcev iz vrst mlade generacije z znanjem dobro opremljenih pravnikov. Osrednjo pozornost pa je v tej vlogi ves čas posvečal prizadevanju v smeri poenotenja civilnopravne sodne prakse kot nujnega garanta za predvidljivost sodnega odločanja ter posledično dviga ravni pravne varnosti in zaupanja v sodstvo. S skrbnim prebiranjem obrazložitev sodnih odločb je vztrajno izbiral pomembne judikate za objavo v Sodnikovem informatorju, v Zbirkah odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in drugih publikacijah; in bil tako v nekem obdobju »pred časom«, pred informacijsko tehnologijo in pred uzakonitvijo dopuščene revizije z novelo ZPP-D – zavedajoč se pomena tega početja za odpravljanje pravne negotovosti, k bohotenju katere je znatno prispevala zakonodajna vnema z nenehnimi novelami obstoječih zakonov, poimenovanimi v okviru še razpoložljivih črk abecede, za katere se je pogosto zbal, da jih bo zmanjkalo.

Tone Frantar je svojo celotno poklicno, torej sodniško delovanje podrejal težnji po približevanju tistemu, kar je ocenjeval, da je razumno in PRAV, in nam bil pri tem vselej za zgled. Zato smo mu neizmerno hvaležni in ga ohranjamo v neizbrisnem spominu – s hvaležnostjo in v uteho tudi njegovi soprogi Bojani in sinu Marku, ki sta bila, kot je zapisal že Tonetov prijatelj dr. Marko Ilešič, vedno v njegovem srcu in da so Tonetovi dosežki tudi plod družinskega razumevanja.

* Prispevek je z dovoljenjem Zveze društev pravnikov Slovenije in Pravne fakultete Univerze v Ljubljani poobjavljen po Janez Vlaj: S hvaležnostjo v spomin Antonu Gašperju Frantarju, v: Pravnik, št. 5-6/2021. Avtor fotografije pokojnega sodnika Frantarja je Žiga Koritnik, za dovoljenje za objavo pa se uredništvi Pravnika in TFL Glasnika zahvaljujeta Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije.