TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 42257/2011 z dne 5. 9. 2013 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

Ustava v 29. členu našteva minimalne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, mora biti v skladu z drugo alinejo 29. člena Ustave ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom.    Odločitev o tem, na kakšen način se bo obdolženec branil, torej sam, z zagovornikom ali tako sam kot tudi z zagovornikom, mora biti praviloma prepuščena obdolženemu. Navedeni pravici se obdolženi sicer lahko odpove, ne more pa mu je s svojim ravnanjem odvzeti sodišče. Če se obdolženi odloči, da se bo branil (tudi) sam, si je težko predstavljati, kako bi lahko to pravico uresničeval, ne da bi bil osebno navzoč. V tem pogledu je torej pravica braniti se sam nujno povezana z navzočnostjo obdolženega.   Pravica iz druge alineje 29. člena Ustave ni omejena zgolj na fazo sojenja pred sodiščem prve stopnje, temveč velja v celotnem kazenskem postopku in s tem tudi v postopku pred pritožbenim sodiščem.   Zagovornik ne more uresničevati pravice obdolženega, da je navzoč na pritožbeni seji, saj je zgolj pomočnik obdolženca v kazenskem postopku, ki nastopa poleg obdolženca, ne pa namesto njega.   V primeru, ko kršitev zakona hkrati pomeni tudi kršitev ustavno določene pravice, to je pravice obdolženca do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave, za ugotovitev kršitve navedene človekove pravice ni treba izkazati vpliva te kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe. Nasprotno stališče Vrhovnega sodišča krši pravico iz druge alineje 29. člena Ustave.