TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijani sklep glede odločitve v točki II izreka r a z v e l j a v i ter v tem obsegu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje; v ostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena.

 

1. Možnost različnih razlag odločitve sodišča, na kar upravičeno opozarja pritožnik, lahko privede do neučinkovitosti izvršitve začasnega zavarovanja. Razlaga odločitve sodišča ne more in ne sme biti prepuščena subjektom, katerih obveznost je, da to zavarovanje izvršijo. Pritožnik pa nima prav, ko meni, da je prvostopenjsko sodišče s podaljšanjem zavarovanja prekoračilo predlog Okrožnega državnega tožilstva. Podaljšanje začasnega zavarovanja, namreč glede na 3. odst. 502.b čl. ZKP, po vložitvi obtožnice, ne sme biti daljše od šestih mesecev, hkrati pa skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju o začasnem zavarovanju pravilno upoštevalo predlog državnega tožilstva o predlaganem obdobju šestih mesecev njegovega trajanja in to glede na stanje, ko je o predlogu dejansko odločalo in ne glede na stanje ob vložitvi predloga, kot bi sicer bilo pravilno po mnenju pritožnika. Prvostopenjsko sodišče je pri tem vezano le na absolutno časovno omejitev, ki jo določa skupen čas trajanja začasnega zavarovanja po vloženi obtožnici, torej na čas treh let.

2. Zgolj sklicevanje na nerazpisan narok, ki naj bi šele omogočil ugotovitev pravilnega dejanskega stanja, ne omogoča preverjanja teh pritožbenih navedb in jih zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo.