TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obs. G.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

V opisu kaznivega dejanja nevestnega gospodarjenja po 127. členu KZ-77 je navedeno, da je obsojenec izročal zasebnemu podjetju, ki ni bilo likvidno, gotovino v obliki kratkoročnih posojil brez potrebnih zavarovanj in poroštev za vračilo danih posojil. Ob tem ni potrebno, da bi izrek vseboval navedbe, na kakšen način bi moral obsojenec ravnati, da bi v popolnosti izključil možnost nastanka škode. Opisano dajanje posojila namreč samo po sebi zajema očitek opustitve obsojenčeve obveznosti glede preverjanja likvidnosti posojilojemalca in dolžnosti, da za dana posojila iz družbenih sredstev zahteva zavarovanje.

Čeprav je sodišče v obsodilni sodbi ugotovilo višino škode, povzročeno s kaznivim dejanjem, je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Taka odločitev je v nasprotju s 105. členom ZKP, kljub temu pa ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je namreč v razlogih, zaradi katerih je oškodovanca napotilo na pravdo, navedlo, da so v teku dogovori z oškodovanim podjetjem za povrnitev dolga, ne pa ker bi dopustilo možnost, da obsojenec ni povzročil v izreku ugotovljene škode.