TFL Vsebine / TFLGlasnik

Sodba ESČP, Biancardi proti Italiji, št. 77419/16, 25. november 2021

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Biancardi proti Italiji (pritožba št. 77419/16) z dne 25. novembra 2021¹ prvič presojalo, ali so lahko k deindeksaciji objavljenih vsebin zavezani ne le upravljalci spletnih brskalnikov, temveč tudi spletni časopisi oziroma skrbniki njihovih arhivov.

Pritožnik Alessandro Biancardi je nekdanji odgovorni urednik spletnega časopisa. Marca 2008 je objavil članek o pretepu v restavraciji, v katerem je bil nekdo zaboden. Naslov članka se je glasil: »Pretep v restavraciji – policija zaprla restavraciji W. in Z.«. V članku je bila nato povzeta odločitev policije, ki je restavraciji za dvajset dni zaprla, navedena so bila imena v pretepu udeleženih oseb, in sicer je šlo za družinske člane – dva brata in njune sinove – ki so bili lastniki restavracij, kot tudi možen motiv za pretep, ki naj bi bil povezan z nesoglasji glede lastništva stavbe. Članek je vseboval tudi podrobnosti o odreditvi hišnega pripora oziroma pripora posameznim akterjem.

Septembra 2010 sta eden od bratov in njegova restavracija pritožniku poslala zahtevo, naj se članek odstrani z interneta. Ker z njo nista bila uspešna, sta v oktobru 2010 pred sodiščem uveljavljala sodno varstvo po italijanskem zakonu o varstvu osebnih podatkov. Maja 2011, tj. osem mesecev po vložitvi zahteve, je odgovorni urednik v želji zaključiti sodni spor članek deindeksiral.

Januarja 2013 je okrožno sodišče menilo, da glede na okoliščino, da je odgovorni urednik v vmesnem času članek deindeksiral, ni bilo treba obravnavati zahteve za odstranitev članka s spleta. Ugotovilo pa je, da je bilo v času od marca 2008 do maja 2011, ko je pritožnik članek deindeksiral, mogoče preko interneta zelo enostavno dostopati do informacij o tožnikovem kazenskem postopku. Te informacije so bile veliko bolj dostopne kot v primeru objave v tiskanem mediju, saj je lahko kdorkoli dostopal od občutljivih podatkov o kazenskih postopkih preprosto tako, da je vtipkal ime obtoženega ali ime restavracije v spletni brskalnik. Nadalje je sodišče poudarilo, da je šlo za občutljive osebne podatke, ki so se nanašali na kazenske postopke v pretep vpletenih oseb. Vsaj od zahteve za umik članka dalje je bilo tako ravnanje odgovornega urednika, ki članka ni deindeksiral, v nasprotju z zakonodajo o varstvu osebnih podatkov. Ker odgovorni urednik kljub zahtevi za odstranitev članka tega daljše obdobje (osem mesecev) ni deindeksiral, je s tem posegel v pravico tožnikov do dobrega imena oziroma ugleda. Sodišče mu je zato naložilo plačilo 5000 evrov vsakemu od tožnikov kot odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo.

Vrhovno sodišče je junija 2016 zavrnilo pravno sredstvo odgovornega urednika in pritrdilo razlogom prvostopenjske odločbe.

Postopek pred ESČP

Pritožnik, Alessandro Biancardi, je trdil, da je bila kršena njegova pravica do širjenja informacij, varovana v okviru 10. člena konvencije (svoboda izražanja). Menil je tudi, da je bil znesek 5000 evrov, ki ga je moral kot odškodnino plačati vsakemu izmed tožnikov, pretiran.

ESČP je uvodoma pojasnilo, da obravnavana zadeva odstopa od preteklih primerov, ki so se nanašali na 8. ali 10. člen konvencije in so obravnavali vsebino spletne objave (denimo odločitev velikega senata v zadevi Delfi AS proti Estoniji, št. 64569/09, 16. junij 2015, glede žaljivih komentarjev uporabnikov) ali način objave informacije (prim. M. L. in W. W. proti Nemčiji, št. 60798/10 in 65599/10, 28. junij 2018, glede neobstoja dolžnosti anonimizacije spletnega članka v arhivu). V obravnavani zadevi je bilo osrednje zgolj vprašanje deindeksacije; pritožnik ni grajal dejstva, da je bil članek še naprej objavljen na spletu. Bistveno je torej bilo, da pritožnik v daljšem obdobju in kljub zahtevi v članku omenjenih oseb s spletnih brskalnikov ni odstranil oznak objavljenega članka (oziroma upravljalcem spletnih brskalnikov ni podal tovrstne zahteve), zaradi česar je bil daljši čas mogoč enostaven dostop do občutljivih osebnih podatkov.

Izrazi »deindeksiranje«, »odstranjevanje s seznama« in »odstranitev referenc«, ki se pogosto izmenjujejo v različnih virih prava Evropske unije in mednarodnega prava, označujejo dejavnost upravljalca spletnih brskalnikov, pri kateri se iz spletnega brskalnika (pri iskanju na podlagi imena osebe) s seznama prikazanih rezultatov odstranijo povezave do spletnih strani, ki so jih objavile tretje osebe in vsebujejo informacije v zvezi z osebo, ki je podala zahtevo za odstranitev. Sodišče je zavrnilo navedbe pritožnika, da članek lahko deindeksira le upravljalec spletnega brskalnika, saj lahko deindeksiranje tehnično izvede tudi urednik spletne strani. Slednji lahko namreč upravljalcu spletnega brskalnika sporoči, naj se vsebina določenega članka ne prikaže med rezultati spletnega iskanja. Zato bi lahko obveznost deindeksiranja gradiva naložili ne le upravljalcem spletnih iskalnikov, temveč tudi skrbnikom časopisnih ali novinarskih arhivov, ki so dostopni prek spleta.

Pri presoji konkretnega primera je nato sodišče najprej poudarilo, da med strankami ni bilo dvoma, da je odločitev domačih sodišč, ki so pritožniku naložila plačilo odškodnine, pomenila poseg v njegovo pravico do svobode izražanja. Nadalje ni bilo sporno, da je bil takšen poseg predpisan z zakonom in da je bil namenjen »varovanju ugleda in pravic drugih ljudi«, torej je sledil legitimnemu cilju v skladu z 10. členom konvencije. Tako je bila odločilna presoja, ali je poseg mogoče opredeliti kot »nujen v demokratični družbi«.

Sodišče je izrecno izpostavilo, da je treba jasno razlikovati med zahtevo po deindeksaciji oznak članka in na drugi strani zahtevo po trajni odstranitvi oziroma izbrisu članka. V obravnavani zadevi predmet obravnave pred domačimi sodišči ni bila zahteva, da bi se članek trajno izbrisal, kot tudi ni bila zahtevana anonimizacija članka. To je pomembno izhodišče za presojo posega v pritožnikovo svobodo izražanja in njegove sorazmernosti.

Sodišče je menilo, da bi bila stroga uporaba meril, ki jih je za uravnoteženje med pravico do svobode izražanja in pravico posameznikov do varovanja njihovega dobrega imena in ugleda oblikovalo v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji (veliki senat),² v obravnavani zadevi neustrezna zaradi bistveno drugačnih dejanskih okoliščin. Citirani primer se je namreč nanašal na objavo tiskanih člankov, ki so poročali o pridržanju in obsodbi znanega televizijskega igralca, medtem ko se obravnavana zadeva nanaša na ohranjanje objave spletnega članka, ki je poročal o kazenskem postopku, sproženem zoper javnosti poprej neznane osebe.

Obravnavano zadevo tako odlikujeta dve glavni značilnosti: (1) obdobje, v katerem je sporni članek ostal objavljen na spletu, in vpliv slednjega na pravico posameznika do spoštovanja njegovega ugleda oziroma dobrega imena; (2) narava zadevnega posameznika, na katerega so se nanašali osebni podatki, in sicer je šlo za posameznika, ki ni deloval v javnem prostoru kot politična ali javna osebnost. Dejansko je lahko vsak, javnosti poznan ali ne, predmet iskanja v spletnih brskalnikih. Tako so pravice posameznika lahko prizadete zaradi nadaljnjega spletnega dostopa do njegovih osebnih podatkov.

Sodišče je zato posebno pozornost namenilo naslednjim trem merilom:

1. Časovno obdobje, v katerem je bil članek še vedno objavljen na spletu, zlasti v luči namenov, zaradi katerih so bili osebni podatki vpletenih oseb prvotno obdelani. V času, ko je italijansko Vrhovno sodišče sprejelo odločitev v pritožnikovi zadevi, so kazenski postopki še vedno potekali. Kljub temu informacije v članku od poročanega dogodka niso bile posodobljene. Poleg tega je kljub zahtevi tožnika, ki je odgovornega urednika pozival k odstranitvi članka s spleta, ta ostal objavljen in zlahka dostopen še osem mesecev. Domače pravo, brano v luči mednarodnih pravnih instrumentov, je podprlo zamisel, da se je pomembnost pritožnikove pravice do razširjanja informacij sčasoma zmanjšala v primerjavi s pravico tožnikov do spoštovanja njihovega ugleda in dobrega imena.
2. Občutljivost zadevnih podatkov – obravnavani članek je poročal o kazenskem postopku, ki je bil uveden proti enemu od tožnikov. Okoliščine, v katerih so bili objavljeni občutljivi podatki, predstavljajo dejavnik, ki ga je treba upoštevati ob usklajevanju pravice do razširjanja informacij na eni strani in pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, do spoštovanja njegovega zasebnega življenja.
3. Teža naložene sankcije – pritožnik je bil spoznan za odgovornega po civilnem (odškodninskem), in ne kazenskem pravu. Višine odškodnine, ki je bila tožnikom prisojena za nepremoženjsko škodo (5000 evrov vsakemu izmed tožnikov), v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče šteti za pretirano visoko.

Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je presoja domačih sodišč, da je pritožnik posegel v pravico tožnikov do spoštovanja ugleda oziroma dobrega imena zaradi dolgotrajnega ohranjanja objave spornega članka na spletu in hkratnega zavračanja njegove deindeksacije, pomenila upravičeno omejevanje pritožnikove svobode izražanja. To toliko bolj velja glede na dejstvo, da pritožniku ni bilo naloženo, da bi članek trajno odstranil s spleta ali ga anonimiziral. ESČP je tako soglasno zaključilo, da v pritožnikovo pravico iz 10. člena konvencije ni bilo poseženo.

Sklep

ESČP je v predstavljeni odločitvi nekoliko razširilo obseg pravice do pozabe. Prvič se je namreč ukvarjalo z vprašanjem, ali se lahko dolžnost deindeksacije spletne vsebine razteza tudi na spletne časopise oziroma skrbnike njihovih arhivov in tako ni omejena le na upravljalce spletnih brskalnikov. Hkrati pa je podalo tudi nove smernice, kateri kriteriji so v tovrstnih primerih odločilni pri uravnoteženju pravice do pozabe s svobodo izražanja.

S podobnim vprašanjem se je soočilo tudi Vrhovno sodišče RS, in sicer v zadevi II Ips 23/2020 z dne 28. avgusta 2020, v kateri je prvič obravnavalo pravico do pozabe. V tej zadevi je tožnik ravno tako uveljavljal zahtevek proti izdajatelju spletnega medija, in ne proti upravljalcu spletnega brskalnika, in sicer je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala, ker spletni časopis dveh člankov, ki sta vsebovala osebne podatke o njem, po prenehanju aktualnosti dogodka ni prenesel v omejeno dostopen arhiv. Članka sta se nanašala na razpis za mesto sodnika na ESČP; o tožniku kot enem od kandidatov je bilo navedeno, da je bil obsojen na leto in pol zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini. Vsebina člankov je bila resnična, pisanja niso prešla na osebno raven, njihov namen pa je bil obveščenost javnosti o primernosti kandidatov. Tožnik je menil, da tožena stranka ne bi smela dopuščati prostega dostopa do člankov še tudi potem, ko je bil dogodek končan in razpis razveljavljen, saj informacija tedaj ni bila več v interesu javnosti, zato bi morala članka odstraniti z javno dostopne spletne strani.

Vrhovno sodišče je menilo, da posameznik po izteku dogodka, zaradi katerega je bil relativna javna oseba, ne izgubi lastnosti javne osebe, saj bo v zvezi s tem dogodkom vedno ohranil tak status. Drugo pa je vprašanje, ali je po poteku dogodka upravičen do anonimnosti in varovanja osebnih podatkov. Sodišče je poudarilo, da odgovor na to vprašanje ni enoznačen in je odvisen od vsakokratnih okoliščin primera, zlasti pomena samega dogodka, vloge osebe v javnem življenju in njenega siceršnjega vedenja ter nastopanja v javnosti, interesa javnosti do dostopa do informacije v določenem času po preteku dogodka, vsebine in oblike objave.

V konkretni zadevi je presodilo, da tožena stranka s tem, ko na spletu javno dostopnih prispevkov s tožnikovimi osebnimi podatki ni umaknila v omejeno dostopen spletni arhiv, ni protipravno posegla v pravico do tožnikove zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Zavrnilo je tudi tožnikove navedbe, da bi morala tožena stranka kot »medijski strokovnjak« spremljati aktualnost dogodkov in ustrezno selekcionirati informacije, ki so aktualne, in tiste, ki niso ter so zato »zrele« za arhiv. Vrhovno sodišče je zaključilo, da bi bila pretirana in v nasprotju s poslanstvom javnih občil zahteva, da sama sprotno, vsakodnevno preverjajo aktualnost svojih preteklih objav. So pa to dolžna storiti na zahtevo upravičene osebe in tedaj po potrebi tudi ustrezno ukrepati.

^* Stališča avtorice niso nujno stališča organa, pri katerem je zaposlena.

¹ Sodba senata bo postala dokončna po poteku treh mesecev od datuma sodbe, če v tem času nobena od strank ne bo zahtevala, da se zadeva predloži v ponovno obravnavo velikemu senatu (43. in 44. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – EKČP).

² Ta merila so: 1. prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2. položaj osebe, na katero se nanašata objava in predmet objave; 3. predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; 4. metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5. vsebina in posledice objave; 6. teža naloženih sankcij.