TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 41 Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19) je v neskladju z Ustavo.   Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.   Do drugačne zakonske ureditve mora sodišče pred odločitvijo o pritožbi na zahtevo osebe iz prvega odstavka 378. člena Zakona o kazenskem postopku to osebo obvestiti o poimenski sestavi senata, ki bo odločal o pritožbi.   Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 58000/2012 z dne 11. 12. 2014 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

Pravice do nepristranskosti sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki spada med osrednja ustavna jamstva poštenega postopka, ni mogoče uresničevati samo na podlagi Ustave. Glede na drugi odstavek 15. člena Ustave je zaradi same narave te pravice nujno treba urediti način njenega uresničevanja. Eden najpomembnejših institutov, ki omogoča spoštovanje te pravice v vsakem posameznem sodnem postopku, je institut izločitve sodnika. Kadar se v pritožbenih postopkih odloča o pravnih sredstvih strank brez njihove navzočnosti, morajo stranke imeti možnost, da se pred sejo senata seznanijo s poimensko sestavo senata, da bi svojo pravico zahtevati izločitev sodnika lahko pravočasno uveljavile. Če zakon sankcionira opustitev njihovega ravnanja pred sejo senata s prekluzijo kasnejšega uveljavljanja človekove pravice, mora jasno in pomensko določljivo bodisi zavezati sodišče, naj stranke o poimenski sestavi senata, ki bo odločil o pritožbi, obvesti, bodisi strankam samim naložiti breme takih pravočasnih poizvedb. Zakon o kazenskem postopku je uveljavil prekluzijo uveljavljanja varstva pravice do nepristranskega sodnika, če stranka do nejavne seje senata, ki odloča o pritožbi, ne zahteva izločitve sodnika, hkrati pa ni uredil niti obveznosti sodišča niti obveznosti stranke, da posebej zahteva, naj jo sodišče obvesti o poimenski sestavi senata. Zato postopka izločanja sodnika, člana senata, ki odloča o pritožbi, ne ureja na način, ki bi omogočil učinkovito uresničevanje pomembnega ustavnega jamstva do nepristranskega sodnika. Zato je v neskladju s pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave.