TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Odvzem svetlobe, sonca in zračnosti sosednji zgradbi čez krajevno
običajno mero je imisija (pp par. 364/II ODZ, primerjaj 5. člen ZTLR
in 156. člen ZOR).

Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi v ponovnem postopku
ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Odločilo je, da morata
toženca odstraniti nadstropni del prizidka, ki sta ga postavila brez
gradbenega dovoljenja, ker ta del prizidka tožeči stranki jemlje
potrebno svetlobo, sonce in zračnost. Drugostopno sodišče je
prvostopno sodbo delno spremenilo tako, da je toženi stranki še
naložilo, da mora imeti pritlični del prizidka ravno streho. Sicer pa
je sprejelo razloge prve sodbe kot pravilne in ugotovilo, da takšno
stanje res presega krajevne običajne mere dopustnosti in bistveno
zmanjšuje normalno rabo stanovanjske hiše tožeče stranke. Proti
slednji sodbi je tožena stranka vložila revizijo, javni tožilec SR
Slovenije pa zahtevo za varstvo zakonitosti. Zoper obe sodbi, kolikor
je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, je Vrhovno sodišče SR Slovenije
zavrglo revizijo tožeče stranke kot nedovoljeno; zahtevo za varstvo
zakonitosti pa je zavrnilo kot neutemeljeno s tole obrazložitvijo:
Vrhovno sodišče SR Slovenije ugotavlja, da sta prvo in drugostopno
sodišče v tej pravdni zadevi pravilno uporabili materialno pravo.
Pravilno sta ravnali, ko sta oprli svojo odločitev na pravna pravila
iz 2. odstavka 364. paragrafa ODZ.
Imisije praviloma res predstavljajo pozitivni, aktivni vplivi. Ni pa
to nujno. Pravno pravilo ODZ določa, da sme lastnik zemljišča
prepovedati sosedu vplive, ki presegajo krajevno običajno mero in
bistveno zmanjšujejo normalno rabo nepremičnine. Izraz "vplivanja" je
nevtralen in kot takšen lahko vsebuje tako pozitivne kot negativne
vplive. Poleg tega pravno pravilo našteva posamezne vplive le
primeroma. Bistveno je, da je lastnik sosednjega zemljišča omejen v
izvrševanju svoje lastninske pravice zaradi dogajanja na drugem
zemljišču, ki ima vpliv tudi na njegovo zemljišče. Vzrok je torej
nastal na enem zemljišču, škodna posledica pa na drugem. Ti vzroki pa
so zaradi življenja na omejenem prostoru, kjer je medsebojno
vplivanje nujnost, lahko zelo različni. Vrhovno sodišče ugotavlja, da
mednje sodi tudi vplivanje s povzročanjem sence oziroma odvzemom
sonca, svetlobe in zračnosti.
Res je sicer, da so bile z imisijami na začetku svojega razvoja
pojmovane le materialne snovi (od tod tudi ime), vendar z
modernizacijo življenja pojem dobiva vedno bolj široko vsebino
(primerjaj zlasti člen 5 zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij
- Ur.l. SFRJ, št. 6/80 in 20/80 in člen 156 zakona o obligacijskih
razmerjih, Ur.l. SFRJ, št. 29/78), ki je prišla do izraza tudi že v
ODZ-ju. To velja še zlasti za vplivanje s toploto, ki je še najbližja
spornemu vplivanju. Odvzem sonca in svetlobe je obenem tudi odvzem
toplote oziroma vplivanje s premalo toplote.
Takšna razlaga pa ima svoj temelj tudi v presoji smisla in pomena
sosedskega prava, kamor imisije sodijo. Sosedsko pravo ureja sosedske
odnose tako, da vsakemu članu ožje krajevno povezane skupnosti
omogoča varstvo pred prekomernimi vplivi s sosednjega zemljišča,
istočasno pa tudi njemu samemu prepoveduje takšno vplivanje. Gre za
ustvarjanje ravnotežja v obsegu izvrševanja lastninske pravice
posameznih upravičencev. Kriterij za to je krajevno običajna mera
uporabe nepremičnin. Gotovo je vplivanje z gradnjo, ki ima za
posledico odvzem svetlobe in sonca, eno od najbolj perečih sosedskih
motenj, ki imajo zaradi svoje trajnosti lahko zelo daljnosežne
posledice.
Nadalje ima takšna razlaga pravnega pravila iz 2. odstavka 364.
paragrafa ODZ svojo oporo tudi v Ustavi. 1. odstavek 83. člena Ustave
SFRJ in 1. odstavek 100. člena Ustave SRS med drugim določata tudi
to, da mora lastnik izvrševati lastninsko pravico v skladu z naravo
in namenom stvari. Tudi v tej določbi najdemo odgovor na vprašanje o
mejah dopustnosti izvrševanja lastninske pravice. Ravno določitev
odmikov med hišami in z njimi zvezane posledice, ne glede na to, kdo
o njih odloča, izhaja iz te določbe. Vsebina lastninske pravice je
odvisna od celotnega, tako naravnega, kot gospodarskega položaja
nepremičnine v razmerju do sosednjih nepremičnin. Prepoved imisije je
le odraz tega načela.
Ravno zaradi tega pa po mnenju Vrhovnega sodišča SR Slovenije določba
pravnega pravila iz 10. točke 376. paragrafa ODZ ni v skladu s
temelji našega ustavnega reda in tako na podlagi 4. člena zakona o
razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med
sovražnikovo okupacijo (Ur.l. FLRJ, št. 84/46), ni več uporabna. To
pravno pravilo je odraz klasičnega pojmovanja lastninske pravice, ki
je imelo za posledico pravno ureditev, po kateri je lastnik lahko
neomejeno izvrševal svoje pravice, pa čeprav je s tem drugim
povzročal škodo. Sosedsko pravo je nastalo kot korektiv temu
pojmovanju. Omejitve, ki jih je urejalo, so se sprva (tudi v sodni
praksi) ozko tolmačile, vzporedno z družbenopolitičnim in ekonomskim
razvojem pa vedno širše.
Pa tudi če bi bilo ta predpis sicer dopustno uporabiti kot pravno
pravilo, bi ga bilo treba obravnavati v okviru omejitev iz pravnega
pravila 364. paragrafa ODZ. Tudi služnostna pravica odvzema svetlobe
in sonca ne more imeti takšnega obsega (razen seveda, če se s tem
služnostni zavezanec izrečno strinja), da bi služnostnemu zavezancu
onemogočala ali vsaj bistveno zmanjševala uporabo lastne
nepremičnine. Takšna pravica bi bila v nasprotju s pravnimi pravili
sosedskega prava. Torej tudi, če bi bili obe pravili uporabni, bi
bilo treba med njima poiskati ravnotežje. Služnostna pravica brez
soglasja služnostnega zavezanca bi sicer imela za posledico delno
razlastitev, kar bi bil gotovo prehud poseg vanjo.
Vrhovno sodišče SR Slovenije nadalje še poudarja, da posveča Ustava
posebno pozornost zdravju človeka in varstvu okolja. V določbi 192.
člena zvezne ustave (smiselno isto tudi v členu 231 republiške
ustave), je posebej določeno, da ima človek pravico do zdravega
življenjskega okolja. Tudi pravica do sonca in svetlobe ter zračnosti
je vsebovana v tej pravici. Odvzem te pravice ima lahko za posledico
ogrožanje navedenih človekovih dobrin in v posledici tega škodo.
Varstvo pred škodo pa je zajamčeno tudi po civilnopravnih predpisih,
bodisi po splošnih ali po posebnih. Po splošnih odškodninskih
predpisih je mogoče zahtevati odškodnino le takrat, kadar so
izpolnjene vse predpostavke za odškodninsko odgovornost, med drugim
tudi nedopustnost celotne škode. Ker pa je pri vplivanju z enega
zemljišča na drugega merodajna le škoda, ki presega običajno mero in
ker izvrševanje lastninske pravice samo po sebi največkrat ni
nedopustno, splošni predpisi praviloma niso uporabni. Uporabni pa so
predpisi o sosedskem pravu.
Iz vsega navedenega izhaja, da odvzem svetlobe in sonca oziroma
zračnosti predstavlja vplivanje, ki je pravno varovano tudi v okviru
civilnega prava oziroma ožje v okviru sosedskega imisijskega prava in
da pravno pravilo iz 10. točke 476. paragrafa ODZ ni uporabno.
Sodišči prve in druge stopnje sta tako pravilno uporabili materialno
pravo.
V zvezi z uporabo imisijskih pravil pa sta sodišči tudi pravilno
ravnali, ko sta kot pravno relevantno dejstvo ugotovili, da je tožena
stranka gradila brez gradbenega dovoljenja. Zahtevek se namreč glasi
na odstranitev objekta. Odstranitev pa je po pravnih pravilih mogoče
zahtevati, če niso izpolnjeni pogoji po pravnem pravilu 364 a
paragrafa ODZ. Zahteva za varstvo zakonitosti je tako v celoti
neutemeljena. Vrhovno sodišče SR Slovenije jo je zato moralo
zavrniti.