TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 202/2002 z dne 18. 3. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 560/2001 z dne 20. 3. 2002 in s sodbo Okrajnega sodišča v Postojni št. K 96/1998 z dne 26. 9. 2001 se zavrne.

Stališče Vrhovnega sodišča, da bi moral pritožnik zahtevati izločitev razpravljajočega sodnika do konca glavne obravnave oziroma, ob izpolnjenih zakonskih predpostavkah, v pritožbi zoper sodbo, samo po sebi z vidika kršitve pravice do nepristranskega sojenja ni nesprejemljivo. Vrhovno sodišče je namreč poleg presoje, ali je pritožnik zatrjevano kršitev uveljavljal, opravilo tudi presojo, ali jo je sploh mogel uveljavljati. Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 32/02, OdlUS XI, 45) zapisalo, da pri zagotovitvi zahteve po nepristranskem sojenju ni mogoče uporabiti določbe 6. točke 39. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - ZKP), pri kateri je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje dvom v nepristranskost, saj mora obdolžencu tak položaj v kazenskem postopku zagotoviti že zakonodajalec. Ne glede na to, da je Vrhovno sodišče v sodbi zavzelo stališče, da bi moral pritožnik uveljavljati kršitev pravice do nepristranskega sojenja po 6. točki 39. člena (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - ZKP), iz obrazložitve izhaja, da na pritožnika ni preložilo dokaznega bremena, kot to zatrjuje pritožnik, temveč le trditveno breme, zato je utemeljeno opravilo le presojo, ali je pritožnik očitano kršitev sploh zatrjeval oziroma mogel zatrjevati (pri tem presoje ni omejilo le na čas do začetka glavne obravnave, temveč je upoštevalo obdobje od vročitve sklepa o izločitvi obvestila do konca glavne obravnave), ne pa, ali je uspel dokazati vpliv te kršitve na zakonitost sojenja. S tem je Vrhovno sodišče po oceni Ustavnega sodišča zadostilo kriterijem za presojo kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.