TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožnica, ki na sporni nepremičnini zatrjuje lastninsko pravico do ½, želi – s tožbo na nedopustnost izvršbe – preprečiti izvršbo na svoj solastninski delež. Podlaga tožbe sta 64. in 65. člen ZIZ, ki uspešnost take tožbe pogojujeta z izkazanostjo pravice, ki preprečuje izvršbo. Tožnica, ki izkazuje obstoj stvarne – lastninske pravice – mora obstoj le-te izkazati. Lastninska pravica tretje osebe se dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice pa z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice. Tožnica zatrjuje na originarni način pridobljeno lastninsko pravico. Poleg tega je tožnica dne 14. 5. 2014 na podlagi sodne poravnave z dne 22. 11. 2013 vložila predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Toženec, ki ima na sporni nepremičnini – na osnovi sklepa o izvršbi – že od 10. 10. 2005 vpisano hipoteko zaradi izterjave glavnice 456.136,79 EUR, želi doseči poplačilo svoje terjatve s prodajo celotne nepremičnine. Zastavno pravico je pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi – dne 10. 10. 2005. Ker zastavne pravice ni pridobil na pravno poslovni podlagi, se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero ne more sklicevati.

Toženec v postopku, ki se je vodil na osnovi tožničine tožbe, da je sporna nepremičnina skupno premoženje, ni sodeloval. Z dejstvom, da ta postopek teče, ni bil seznanjen. Ker v takem postopku izdana sodba, enako velja za sodno poravnavo, učinkuje med strankama, ni ovire, da je v tem pravdnem postopku sprejeta odločitev drugačna od ugotovitve, ki sta jo tožnica in dolžnik dogovorila s sodno poravnavo. Toženca, ki pri sklepanju sodne poravnave ni sodeloval, ugotovitev iz sodne poravnave ne zavezuje. Ne gre za res transacta (308. člen ZPP), saj o zahtevku, kakršen je obravnavni (izločitveni zahtevek), sodna poravnava ni bila sklenjena. Tožencu, ki ima pravni interes za čim večji obseg dolžnikovega premoženja, ni mogoče odreči pravice, da v izvršilnem in tem pravdnem postopku uveljavlja, da sporna nepremičnina ni skupno premoženje tožnice in dolžnika. Pritožbeno stališče, da sodna poravnava zaradi svoje stvarno pravne vsebine učinkuje erga omnes, je v nasprotju z materialnim in procesnim pravom. Ker sodna poravnava učinkuje med strankama – je nepomembno, ali oz. do kdaj bi toženec sodno poravnavo lahko izpodbijal s tožbo za razveljavitev sodne poravnave (2. točka drugega odstavka in tretji odstavek 392. člena ZPP, drugi odstavek 393. člena ZPP).

Spregledanost sporne nepremičnine v sporazumu o delitvi skupnega premoženja je le ena od okoliščin, ki kaže, da sporna nepremičnina ni skupno premoženje. Da sporna nepremičnina ni skupno premoženje, je sodišče prve stopnje sklepalo tudi na osnovi posrednih dokazov. Gre za indice, ki so dokazna dejstva, ki sama po sebi niso pravno relevantna; sodišče jih ugotavlja, ker na njihovi podlagi sklepa o obstoju ali neobstoju pravno relevantnih dejstev. Niso torej dokazi v formalnem ampak v spoznavnem smislu. Iz indicev, ki jih izpostavlja, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo na pravno odločilno dejstvo, da sporna nepremičnina ni skupno premoženje tožnice in dolžnika. Indično ugotovljeni posredni dokazi, ki utemeljujejo táko sklepanje, v pritožbeni fazi postopka niso sporni.