TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Ena od temeljnih razlik med materialnim in procesnim dokaznim oziroma trditvenim bremenom je v tem, da materialno breme ves čas postopka nosi ista stranka (je stabilno), medtem ko procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja lahko prehaja od ene stranke na nasprotno stranko.

Kako natančno mora tožena stranka prerekati tožbeni zahtevek oziroma tožeča stranka prerekati ugovore tožene stranke, je med drugim odvisno od kvalitete predhodnih navedb nasprotne stranke.

Nasprotni dokaz bo uspešen že, če bo skupni uspeh dokazovanja pod nivojem zahtevanega dokaznega standarda.

Na tožeči stranki je bilo, da zatrdi in dokaže, da so boljši (cenejši) ponudniki zadevnih storitev v kritičnem času obstajali, torej da bi bilo tudi realno, ne le teoretično, mogoče doseči nižjo ceno. Pri pravilu poslovne presoje namreč ni mogoče izhajati iz idealnega sveta, kjer bi obstajala množica ponudnikov, ki bi bili pripravljeni opraviti specifične storitve po ugodnejših cenah od tistih, ki jih je plačala tožeča stranka, pač pa je potrebno presojati ex ante v trenutku poslovne odločitve, ali so tedaj konkretno obstajali ponudniki zadevnih storitev, ki so bili pripravljeni te storitve opraviti po nižjih cenah.

Sklicevanje na vsebino drugih listin in dokumentov kot na lastne navedbe povzroča tako pri sodišču kot pri nasprotni stranki nejasnost in negotovost o vsebini trditvene podlage. Zato mora biti pristop k dovolitvi sklicevanja na priloge tožbe kot lastne navedbe stranke restriktiven. Ni mogoče pričakovati od sodišča, da bo samo v obširni dokumentaciji iskalo in izluščilo, katera dejstva bi utegnila biti relevantna za odločitev v sporu.

Zgolj nestrinjanje tožeče stranke s posameznimi ugotovitvami izvedenca, ob odsotnosti okoliščin iz tretjega odstavka 254. člena ZPP, ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca.

Dokazi ne morejo služiti temu, da stranke izvedo kakšne trditve naj sploh postavijo, zato se priče ne zaslišujejo v informativne namene. Kljub določbi šestega odstavka 236.a člena ZPP, po kateri mora sodišče zaslišati priče, ki so pravilno podale pisne izjave, če stranka to predlaga, lahko sodišče vendarle tudi argumentirano zavrne takšen dokazni predlog.