TFL Vsebine / TFLGlasnik

Eno prvih vprašanj, ki ti jih postavijo ljudje ob iztekajočem mandatu ministra, je, če si zadovoljen z opravljenim, potem sledi, če bi se še enkrat odločil prevzeti to funkcijo, nato pa, kam te vodi (karierna) pot sedaj.[1] Za začetek: z delom in rezultati ministrstva sem v obdobju, ko sem ga vodil, zadovoljen. Ne zelo zadovoljen, a zadovoljen. Na drugi strani pa sem s sodelavci in kondicijo, v kateri ministrstvo zapuščam, izjemno zadovoljen. Predvsem ljudje na ministrstvu, strokovnjaki, so velik kapital za naprej, velika dodana vrednost za slovensko državno upravo. Naštevanje je vedno nehvaležno, a za tak prispevek, osebno razmišljanje, se ga bom poslužil, z naključnim vrstnim redom in odprto na koncu, ker vse najpomembnejše – sploh ob časovni presiji, da bo tak prispevek ministra v odhajanju kmalu povsem nepomemben – težko zajameš. Navedel jih bom ob koncu, a le za to, ker gre za imena, ki so izjemno pomembna za delovanje Ministrstva za javno upravo (MJU) in s tem države ter si jih je dobro zapomniti. In da ne pozabimo: gre za ministrstvo, ki drži roko nad sistemom plač v javnem sektorju, za kar gre približno 5 milijard evrov letno (tj. približno 10 odstotkov BDP). Je tudi ministrstvo, ki sistemsko skrbi za javna naročila, preko sistema javnih naročil pa je šlo v letu 2021 12 odstotkov BDP preko sistema javnih naročil. Je tudi ministrstvo, ki skrbi za sistemsko zakonodajo na področju lokalne samouprave, kar pokriva dodatno še 2,5 milijarde evrov (se pa tu tisti del glede plač (vrtci, šole) prekriva), torej približno 5 odstotkov BDP-ja. In da, priznam, nekoč sem pomen MJU podcenjeval tudi sam …

1. Od pogojev za delo do najbolj neposrednega stika z državljani

Za kaj vse pa v praksi skrbi to ministrstvo: med drugim smo učinkovito skrbeli za prostorske in IT pogoje dela državnih organov, krepitev nevladnega sektorja, pa tudi za poenostavitve in digitalizacijo poslovanja javne uprave, vključno z od Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) na piedestal najboljših postavljeno digitalizacijo javnega naročanja. Upravne enote so se v tem mandatu po desetletju in več ne le končno nehale izčrpavati (poklon uradnicam, uradnikom, načelnicam in načelnikom za vsakokratne zadnje atome moči, da bi se to čim manj opazilo na terenu!), temveč začele kadrovsko krepiti, kljub enormnim obremenitvam pa smo stopili skupaj in pripravili dobre temelje za učinkovit servis državljanom in podjetjem. In vem, da bo povprečni bralec na tem mestu zavil z očmi, češ, čakalne vrste so. Res je, so. A nekaj dejstev:

1. Leta 1995 je bilo na upravnih enotah približno 4.000 zaposlenih. Danes jih je po skupnem kadrovskem načrtu (kar pomeni, da jih zaradi upokojevanja in rednih fluktuacij nikoli ni točno toliko) 2.359, pa težko kdo reče, da je postopkov manj ali da so manj zahtevni (kdo bi rekel zapleteni). Samo novi Zakon o tujcih je naložil upravnim enotam pet novih postopkov.
2. Množična menjava osebnih dokumentov se zgodi enkrat na 10 let. Kdo od tistih, ki sedaj benti, ker stoji v vrsti ali pa ni dobil termina v nekaj dneh, bi podpisal, da imejmo ne vitko državno upravo, temveč dovolj zaposlenih ves čas, a bi bili delujoči le enkrat na desetletje. Državna uprava in upravne enote ne moreš zapolnjevati sezonsko, za eno leto, pa potem spet ven. Ne gre za obiranje sadja in zelenjave na plantažah, tu gre za zahtevne postopke, varstvo občutljivih osebnih podatkov itd.
3. Večina ljudi je izjemno zadovoljnih s sistemom naročanja na termin. Nekoč smo vsi čakali v vrsti na (zobo)zdravnika. Prišel si ob 8. zjutraj in čakal, lahko tudi do večera. Zgodilo se je tudi, da nisi prišel na vrsto. Potem pa je prišla nadgradnja in za zdravnika dobiš termin. Čakaš morda pol ure in si na vrsti. To je bilo splošno sprejeto kot velik napredek, ker ti ni treba vzeti dopusta, da obiščeš zdravnika. Dvomim, da kdo od bralcev ne vidi podobnosti in pozitivne spremembe. Kdor želi pa čakati v vrsti, pa še vedno lahko, na nobeni upravni enoti te ne zavrnejo.

A tudi če se država odloči, da bo kadrovsko tako okrepila upravne enote, da ob vrhovih ne bo čakanja na termin/storitev, se bojim, da ljudi ni. Plače niso stimulativne za zelo odgovorno delo uradnic in uradnikov, enako velja za plače načelnikov, a to je že druga zgodba. Žal v tem mandatu nerešljiva. Je pa še ena na prvi pogled nenavadna težava: ljudje hodimo na upravne enote ob ponedeljkih, sredah in petkih. A že desetletje in več so uradne ure tudi ob torkih, pri nekaterih tudi ob četrtkih, večina pa stranko sprejme tudi zunaj uradnih ur (vloge se v skladu Uredbo u upravne poslovanju lahko odda celoten poslovni čas).[2] Ljudje pa preprosto ob torkih ne pridejo in hodniki samevajo, kar sem preveril tudi osebno, ko jih vprašamo, zakaj tako, pa so prepričani, da pač te dni upravne enote ne delujejo. Upam, da ne bomo potrebovali še desetletje, da se to spremeni, oziroma da bomo morda prej na povsem e-poslovanju. Preko eUprave je na voljo trenutno več kot 120 postopkov, ki jih je mogoče izpeljati v celoti elektronsko, hkrati pa še več kot 450 obrazcev, ki omogočajo (parcialno) elektronsko poslovanje. V Združenih arabskih emiratih so mi povedali, da so letos »ukinili« njihove »upravne enote«, da se vse posluje le še elektronsko. Tam še nismo, a se temu z vsakim novim e-obrazcem/postopkom bližamo.

2. Občine so (morajo biti) partner države

Od leta 2009, odkar velja način določanja primerne porabe občin, so vlada in reprezentativna združenja občin dogovor o višini povprečnine podpisali skupno šestkrat, od tega v času te vlade dvakrat. Z Zakonom o finančni razbremenitvi občin smo končno prevzeli kot država z občin bremena, ki so jih neupravičeno bremenila vrsto let. To pomeni več kot 70 milijonov prihrankov za občine letno, predvsem pa sem ponosen na Delovno skupino za lokalno samoupravo, ki sem jo ustanovil.[3] Tu je bila slišana vsaka občina, vsak županja ali župan, ne glede na politično opredeljenost. To priznavajo županje in župani sami, če je bil predlog dober, smo na MJU naredili vse, da ga izpeljemo. In mnoge, tudi take, ki se desetletja niso mogli, smo.

In marsikdo pravi, da ni bilo težko biti minister za javno upravo, če se je delil »helikopterski denar« (sam pa manj kot na pol v šali pravim, da ni težko, če imaš ob sebi državno sekretarko, kakršno sem imel sam, ki izhaja iz (novomeške) občine, Urško Ban).

Priznam, zaradi priznavanja pomena občin in s tem višje povprečnine s strani te vlade, je bilo lažje biti minister. A to je bilo – vsaj pri meni, ne pozabite, na volitvah nisem kandidiral – posledica dejstva, da je na lokalni ravni vsak evro pod izrednim drobnogledom, ne opozicije, ampak vsakega občanke ali občana, če hočete soseda, ki zelo dobro ve, ali je bilo zgrajeno tisto, kar rabi (cesta, vodovod, kanalizacija, šole, vrtci ipd.). Tam se strankokracija kaže v bistveno manjši meri, tam je bistveno manj izmikanja in potvarjanja dejstev. Zato se vsak občinam namenjen evro po mojem mnenju res multiplicira, za višjo kakovost življenja ljudi in navsezadnje tudi blaginjo na ravni države. In da, kakor rad reče župan Ljubljane Zoran Janković, podpišem: brez države ni glavnega mesta in brez glavnega mesta ni države. Vesel sem, da se je tudi tu, ko je šlo za dobre projekte v interesu mesta (in s tem države!), na ravni te »Janševe« vlade prešlo prek političnih razlik in nesoglasij.

3. ZUJF žal v celoti (še) ni odpravljen

Zelo pomemben dosežek je bil v zadnjih dveh letih tudi dogovor s sindikati javnega sektorja, s katerim smo dosegli poenostavitve v delu, ki nas je bremenil od leta 1994 (izplačilni dan) oziroma 1998 (povračilo stroškov prevoza), hkrati pa smo v teh dveh letih ukinili praktično vse varčevalne ukrepe zloglasnega ZUJF-a (razen za funkcionarje …). Ni pa se posebej naslovilo tistih osem odstotkov, ki jih sindikati zahtevajo že vrsto let. Se je pa zaradi razrešitve stavkovnih zahtev konec leta 2018 (stavka je bila predvsem posledica predhodnega povišanja plač zdravnikom) dvignile uvrstitve delovnih mest in nazivov v plačne razrede, tako da so javni uslužbenci (razen zdravnikov) pridobili od 2 do 5 plačnih razredov višje plače (približno 310 milijonov evrov letno).[4]

Pripravili pa smo že zelo domišljena izhodišča za prenovo plačnega sistema v javnem sektorju, ki so dober začetek za neobhodno prenovo tega sistema.[5]

4. Brez porazov ne gre …

Tisti, ki je moj glavni – jemljem ga osebno – poraz in razlog za ne odlično oceno dela v tem mandatu, pa je nezmožnost odpraviti varčevalne ukrepe za funkcionarje in doseči odpravo nesorazmerij znotraj plačnega sistema, na čelu z župani in pravosodnimi funkcionarji,[6] pa tudi s predstavniki drugih vej oblasti. Gre za po mojem mnenju največjo rak rano (zakonodajne) oblasti, ki zaradi populizma tvega še manj kakovostne kadre na najodgovornejših položajih in njihova še večja korupcijska tveganja.[7] Ta negativna selekcija se že odraža in bojim se, da ne bo, če ne bomo ustrezno finančno vrednotili odgovornosti najvišjih predstavnikov vseh vej oblasti, še slabše. Ne za ljudi na teh položajih, temveč za vse nas, ki rabimo tam najboljše, ne pa najmanj iskanih na trgu, ki drugam včasih niti ne morejo ...

In da ne bo izpadla pripomba glede populizma pavšalno. Na ministrstvu smo pripravili zakonski predlog za celostno odpravo omejitev ZUJF-a. S sindikati dosegli dogovor. Za funkcionarje pa dogovor ni zadoščal in bi morali sprejeti zakon. Zakon torej, ki bi npr. izenačil nadomestilo za prehrano: vsak javni uslužbenec dobi na dan »za malico« 4,47 evra,[8] funkcionar pa 3,52 evra. In marsikateri poslanec nas je (upravičeno) pozival, da naj to uredimo. Ko pa je bilo treba to podpreti v parlamentu, ni bila za nobena poslanska skupina. Pa ne gre niti slučajno le za poslance, enaka krivica se dogaja županom, sodnikom, predsedniku republike, ministrom, skratka vsem funkcionarjem. In res ne razumem, kako lahko nekdo najde argument, da mora biti kos pice za župana manjši, kot je za njegovega sodelavca.[9]

5. Najboljša ekipa

Verjetno sem edini minister, ne le v tej vladi, ki ni odstavil niti enega generalnega direktorja od tistih, ki so ga pričakali ob nastopu mandata. Ki bi moral biti strokoven kader, a v praksi se vsaj izbira najpogosteje ne strokovno. In verjamem, da sem s tem najbolj koristil predvsem sebi in najožji ekipi v kabinetu. In sam trdim, da je strokovno MJU eno gotovo najbolje zastopanih ministrstev. Na čelu z generalnimi direktorji Majo Pogačar, Sašo Jazbec, Petrom Grum, Petrom Jenkom, [10] Sašom Matasom in Petrom Pogačarjem. V ekipi pa so še generalni sekretar Tomislav Jurman, izjemni namestniki in/ali desne roke direktorjev,[11] vodja Službe za upravne enote Aleksander Vojičič, eden največjih strokovnjakov za upravni postopek pri nas Matjaž Remic, sociolog, ki je boljši pravnik od marsikaterega izobraženega pravnika, Branko Vidič, eden redkih in nepogrešljivih matematikov v državni upravi Boro Nikič, izjemna pravnika Tina Bizjak Ahačič (sedaj na SDP) in Rok Jemec (sedaj na Vzajemni), legendarna zakladnica znanja in spominov, žal sedaj že upokojena, Štefka Korade Purg, ki (upam!) posebnega predstavljanja ne rabi, nepogrešljiva Lidija Apohal Vučković, mednarodno vseprisotna Klaudija Koražija in lokalno vseprisotni dr. Roman Lavtar, zagnani skrbnici eUprave Kristina Valenčič in Tatjana Mizori Zupan, kamor lahko dostopate varno in s polnim zaupanjem[12] zaradi dela izjemnega Aleša Pelana in njegove ekipe, mag. Urška Skok Klima in mag. Neža Planinšič držita pokonci tri vogale javnega naročanja pri nas, Erika Lenčič Stojan kot nepogrešljiv vezni člen med nevladnim sektorjem in državo itd. Ti in mnogi drugi izjemni ljudje – nikoli ne pozabim na najbližje sodelavce, tajnico Eriko Ožek Pirnat, šoferja Janeza Debevca ter PR prijemov poznavalca Katjo Mihelj Nagode[13] in Nejca Šporina – ter strokovnjaki, ki žal vsi ne ostajajo v državni upravi, a upam, da se nekoč vsaj vrnejo, so res ključni. Na nas pa je, da nehamo s pavšalnimi kritikami zaposlenih v javnem sektorju, ker velja Gaussova krivulja povsod. In to lahko rečem kot nekdo, ki je začel v zasebnem sektorju, prišel od študenta in »vodonosca« do direktorja, nato pa nadaljeval preko akademskega okolja na eno takšno ministrstvo. Povsod so boljši in slabši, dobri vodja pa mora predvsem znati optimizirati počutje (sic!) in delo vsakega posebej in vseh skupaj kot celote. Inteligentni vodja pa se obda s še inteligentnejšimi sodelavci.

6. Čevlje naj sodi le kopitar …[14]

Za konec: državljani, stranke, nevladniki, župani. Vesel sem pohval na odzivnost sodelavcev in na svojo lastno, kot ministra. Nikogar nisem in nismo ignorirali, kajti ignoriranje je najbolj surov izraz nespoštovanja. In na MJU sem od vseh terjal vsaj formalno spoštovanje do državljank in državljanov, ne glede na siceršnjo raven in vsebino njihove komunikacije. Na sporočila, tudi prek socialnih omrežij, sem odgovarjal sam in čim bolj ažurno, vsak župan je imel in lahko uporabil mojo osebno telefonsko številko. In to upam, da je standard, ki ga zapuščamo na ministrstvu: da je ključna komunikacija, čim bolj neposredna, ker ob slabi volji in nedostopnosti težko najdemo dobre rešitve. V zadnjih dveh letih pa smo jih res kar nekaj. A za civilizirano komunikacijo sta potrebna dva. In delitev na naše in vaše je katastrofa, hipokrizija, ki smo ji priča v družbi pa tudi. Pa da ne bom zašel na lastne izkušnje, svež primer. Kandidatka za ministrico za digitalno preobrazbo dr. Emilija Stojmenova Duh je prišla na predstavitev v Državni zbor s fasciklom, papirjem. In na socialnih omrežjih se je vsulo, da kakšna ministrica da je to lahko, če ne pride z nekim tehničnim pripomočkom, denimo prenosnikom. Kam smo prišli kot družba, da se vtikamo v to, iz česa kdo bere, kako se bolje počuti, kakšne barve čevlje nosi. Ali je to res pomembno za tisto, za kar so ti ljudje poklicani? Ali pa je pomembno samo, ali bomo lahko svoje frustracije praznili na ljudeh, ki jih imamo za svoje, nekateri povzdigujoč jih v nebo, drugi ponižujoč jih na vsakem koraku?

In da ne bo pomote: ti dežurni dušebrižniki (»kavč selektorji«, če si smem izposoditi izjavo legendarnega rokometaša Uroša Zormana, s katero je zadel žebljico na glavico) se za tako izpostavljeno mesto denimo ministra/ministrice redko javijo. Predvsem pa si jih na tem mestu ne bi smeli želeti. Ne glede na svetovnonazorsko prepričanje. Sicer bomo vsake toliko časa po volitvah vsi na prepihu, vsakokratni »naši« bodo ostajali, sposobni pa bodo odpadali in to trajno.

In če nadaljujem: ali bo res treba na Odmeve ali 24ur zvečer pripeljati medicinskega strokovnjaka, ki bo pojasnil, da je po gledanju v zaslon računalnika dan za dnem kos papirja za vsakogar (tudi, pazite to, bodočo ministrico!) prav olajšanje? Primeroma, je to ob zdravorazumskem gledanju res potrebno? Ali pa na zdrav razum in ZKP (zdravo kmečko pamet) pozabimo, ker so pred nami javne osebe. Dr. Stojmenova Duh denimo to postaja, a vseeno, nekaj zasebnosti ji(m) pustimo, predvsem pa ji(m) ne zanikajmo lastnosti biti človek. To ne pomeni nezmotljivosti, nikakor, nasprotno, raje imam za ministra človeka, kot robota.[15] Ta empatije pri vodenju in izvajanju oblasti ne bo zmožen. Lepo prosim, dajmo sodit ljudi po dejanjih in rezultatih, ne po takih imbecilnostih. Sicer nam bo zmanjkalo ljudi, ki bi bili pripravljeni to delati. Nismo daleč.

---

[1] Kam grem, še ne vem, nekaj časa za razmislek si bom vzel, a skoraj izključno v gospodarstvo, eventualno nazaj na fakulteto. Če bi izbiral še enkrat, pa bi se odločil enako. Ne glede na politično stigmo kot posledico ministrovanja, naučil sem se ogromno, naivnosti izgubil pa še več. In to dvoje odtehta.

[2] Uradne ure vseh upravnih enot so na voljo na <https://www.gov.si/drzavni-organi/upravne-enote/>.

[3] Veseli me, da je nova ministrica, gospa Sanja Ajanović Hovnik, na svojem zaslišanju (t. i. hearing) v Državnem zboru poudarila, da bo to delovno skupino obdržala, tudi sicer pa je moje osebno mnenje, po prvem srečanju, zelo pozitivno in optimistično za vse deležnike MJU. Glej G. K., M. Z.: Kandidatki za ministrico za javno upravo Sanji Ajanović Hovnik zelena luč na matičnem odboru, v: MMC RTVSLO, 30. maj 2022.

[4] Zelo poglobljeno Branko Vidič: Pet milijard evrov : Kaj je narobe v plačnem sistemu javnega sektorja, v: Mladina, posebna izdaja »Alternative: Misliti volitve«, 25. marec 2022.

[5] Za razliko od mnogih sam priznavam izjemnost sistema, kakor ga je zastavil dr. Gregor Virant. Kdor ga kritizira (prvega avtorja in sistem), po mojem trdnem prepričanju ne razume kompleksnosti sistema plač v javnem sektorju. Je pa res, da je bil zastavljen morda prestatično oziroma s premalo dane pozornosti za npr. napredovanja javnih uslužbencev in iz tega izhajajoče spremembe v razmerjih, predvsem pa so nedomišljeni in rokohitrski popravki skazili mnogo dobrega v njem.

[6] Poznam primere, ko se strokovni sodelavec na sodišču ne želi prijaviti na razpisano mesto sodnika, ker bo imel nižjo plačo kot sedaj (sic!), pa še pod bistveno večjim drobnogledom je, kaj dela v prostem času, s kom se druži, ali še kaj zasluži poleg plače itd. Dokler tega ne uredimo, je vse drugo glede pravosodja sekundarno. Pa ne delam in ne bom delal na sodišču, da ne bo pomote.

[7] Pri tej temi rad ponudim malo poenostavljen primer: plačaj nogometnega sodnika 200 evrov in pričakuj, da bo na veliki sceni npr. tekme nogometne Lige prvakov, kjer se obračajo ne le milijoni evrov, nedovzeten za korupcijo …

[8] Vsakega 1. januarja in 30. junija se v skladu s kolektivnimi pogodbami dejavnosti to nadomestilo usklajujejo z rastjo cen življenjskih stroškov.

[9] Avtorici, izjemni županji Trbovelj Jasni Gabrič, se zahvaljujem za sposojen citat.

[10] Zadnji je bil z moje strani imenovan za generalnega direktorja Direktorata za informacijsko družbo, do »selitve« direktorata na Službo Vlade RS za digitalno preobrazbo (SDP), sedaj pa je namestnik Petra Gruma na Direktoratu za informatiko.

[11] Dr. Mitja Blaganje, Ksenija Klampfer, Mitja Mrzel so namestniki, seznam težko pogrešljivih pa se lahko še kar nadaljuje.

[12] Za ponazoritev, sem sodijo projekti SIGEN-CA, e-vročanje, SI-PASS, SMS-PASS, SIGOV-CA itd.

[13] S predano ekipo skrbi verjetno tudi za edino ministrsko interno glasilo MJUInformator, ki izjemno pripomore k boljšemu vzdušju na ministrstvu.

[14] V opozorilo primarnim naslovnikom zadnjega odstavka: gre za parafrazo, avtor se zaveda, da izvorni citat ni identičen.

[15] Ob neki priložnosti sem razvil tezo: ljudje si želijo za politične vodje, poglejmo zgodovino, nezmotljive junake, skoraj mesije. In ali ni morda posledica te želje ravno to, da najlažje prosperirajo v politiki ljudje, ki se za nezmotljive, da ne bom rekel bogove, imajo? Preprosta zakonitost ponudbe in povpraševanja: kar hočejo/hočemo, to dobimo. Le asimetrija informacij je problem, tj. da itak ne vemo, kaj smo res dobili. A, kot smo večkrat videli, za javni odziv največkrat ni tako pomembna realnost, temveč tisto, kar politik prikazuje.