TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-6128/2022/6 (1221-12) z dne 28. 3. 2023 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

S strani tožnika ni prerekana ugotovitev toženke, da je tožnik po tem, ko je izrazil namero za vložitev prošnje na Hrvaškem in so mu bili odvzeti prstni odtisi, pred vložitvijo prošnje iz Republike Hrvaške odšel. Pravilno je toženka ugotovila, da je pravna podlaga na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje Republika Hrvaška, peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Ni sporno, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika kot odgovorna država članica EU. Toženka je tako na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da na osebnem razgovoru tožnik ni imel tolmača za jezik, ki bi ga razumel. Tožnik je že pri podaji prošnji, torej še pred osebnim razgovorom, povedal, da poleg čečenskega razume tudi ruski in nemški jezik. Na vprašanje, ali ima kakšno pripombo na prevajanje, na postopek, na uradno osebo ali karkoli drugega, je odgovoril, da ne. Ob koncu razgovora ob podaji prošnje je zapisano, da je bila izjava tožniku prebrana v ruskem jeziku in da nanjo nima pripomb. Na podlagi prošnje in zapisnika iz osebnega razgovora sodišče ugotavlja, da je tožnik izrecno potrdil, da je razumel tolmačenje in vsa vprašanja, ki so mu bila zastavljena in ko mu je bil zapisnik prebran v ruskem jeziku, nanj ni imel pripomb.

Toženka argumentirano ne prereka tožnikovih navedb, da mu bo nastala težko popravljiva škoda, ker bi v primeru, da bo izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, to pomenilo, da bi bil tožnik še pred izdajo sodne odločbe izročen Republiki Hrvaški, zaradi česar bi mu nastala nepopravljiva škoda. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje predvsem s psihično stisko, ki bi nastala zaradi ločitve od brata, nepopravljivih posledicah, nepopisnim strahom ter neznanjem, različno kulturo in nezmožnostjo samostojnega funkcioniranja daleč od doma in v tuji državi. Ločitev od brata bi ga hudo prizadela in meni, da bi bilo ogroženo njegovo zdravje ali pa morda celo življenje. Sodišče ugotavlja, da toženka navedbam o povezanosti z bratom in o posledicah, če bi se od njega ločil zaradi izvršitve izpodbijanega sklepa, argumentirano ne oporeka. Sodišče je ugotovilo, bi zaradi izvršitve izpodbijanega sklepa ločitev od brata pomenila škodo za tožnika in hudo psihično stisko ter da bi ga ločitev od brata hudo prizadela, saj ne dvomi o tem, da je tožnik na brata zelo navezan. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.