TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

a) točka VI izreka spremeni tako, da je tožena stranka po nasprotni tožbi G., d. o. o., dolžna plačati tožeči stranki po nasprotni tožbi D. GmbH (poleg zneska 182.461,78 EUR in zakonskih zamudnih obresti) še 203.272,38 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka naprej do plačila.

b) točka VIII. 5. izreka spremeni tako, da se znesek 1.483.018,58 EUR nadomesti z zneskom 1.279.746,20 EUR.

c) točka IX. izreka glasi: „Vsaka stranka nosi svoje stroške prvostopenjskega postopka.“

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, vendar nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Bistvo 122.a člena ZIL-1 je v tem, da lahko sodišče s sklepom naloži nasprotni stranki (kršitelju) predložitev dokaznih sredstev, ki so pri njej. S tem se eni stranki naloži razkritje dokaznih sredstev, do katerih bi sicer nasprotna stranka ne imela dostopa, če bi se uporabljale zgolj določbe ZPP. Takšno sodno naročilo mora biti v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice industrijske lastnine. Omejitev glede tega, na kaj se lahko takšen sklep nanaša, sicer ni: lahko se nanaša na katerikoli znak dejanskega stanu kršitve.

Zakonodajnega motiva za uvedbo 122.a člena ZIL-1 vsaj v zvezi s patentom ni težko najti. Patent daje upravičenje, če gre za izdelek, tretjemu preprečiti izdelovanje, uporabo, ponujanje v prodajo, prodajo in uvažanje izdelka. Če kršitelj zgolj izdeluje izdelek v državi, v kateri ima imetnik patenta patentiran nek izum, je to samo po sebi prepovedano. Praviloma pa želi takšen izdelek spraviti v promet. Že prodajo na nacionalnem trgu je pogosto težko ugotoviti, zlasti še glede obsega. S prodajo v inozemstvo postane ugotavljanje kršitve le še mnogo težje, saj se izdelek lahko znajde na nepregledno velikem svetovnem trgu. Pretirano bi bilo pričakovati od imetnika pravice industrijske lastnine, da išče kršeče izdelke zgolj za to, da dokazuje nadaljevanje kršitve, če so dokazi v spoznavnem področju kršitelja. 122.a člen ZIL-1 imetniku pravice industrijske lastnine tako bistveno olajšuje procesni položaj. Vse to velja seveda le, če je bila dokazana vsaj prva kršitev.

122.a člen ZIL-1 močno presega prvi odstavek 227. člena ZPP, ker se nanaša na vsakršno dokazno sredstvo in ne le na listine. Še pomembneje kot to pa je, da mora nasprotna stranka predložiti „dokazna sredstva, s katerimi razpolaga“. To pomeni, da lahko sodišče naloži predložitev dokaznih sredstev, ki jih lahko tudi le opiše in jih mu ni treba precizno označiti. Praviloma to niti ni mogoče.

Potem, ko sodišče naloži razkritje dokazov nasprotni stranki, je sedaj ta stranka tista, ki mora prepričati sodišče, da je res predložila vsa razpoložljiva dokazna sredstva. Če dokazov ne bo predložila in za to tudi ne bo navedla opravičljivega razloga, bo to zanjo neugodno. Sodišče bo presodilo predložene dokaze, vendar pa tudi opustitev predložitve dokazov tiste stranke, ki je bila pozvana k predložitvi dokazov. Sodišče bo sicer odločilo po načelu proste presoje dokazov. Pri tem bo sodišče štelo za dokazano dejstva, ki jih je trdila tožeča stranka, če se je nasprotnik (tožena stranka) izmikala predložitvi verodostojnih dokazov, tožeča stranka pa je sama predložila vsaj tiste dokaze, ki jih (vendarle) ima. Posledica bo neugodna dokazna ocena za samo toženo stranko, ki bo v bistvu pripeljala do obrnjenega dokaznega bremena.

Za odločitev v tej zadevi torej niti ni pomembno, ali je D. GmbH uspelo dokazati, da je prav G. d. o. o. še storila kakšno kršitev po 31. 7. 2009, ali ne, in do kdaj so se kršitve nadaljevale. Odločilno je ravnanje G. d. o. o. po tem, ko je prvostopenjsko sodišče naložilo razkritje dokazov po 122.a členu ZIL-1.

Namen predložitve izvirnikov listin iz notranjega, podjetniškega poslovanja je preizkus pravilnosti obrambnih trditev G. d. o. Po G. d. o. o. sestavljeni zbirniki seveda tega preizkusa niti na načelni ravni ne omogočajo. Nastali so na način, ki si ga je izbrala G. d. o. o. in ga niti D. GmbH niti sodišče ni moglo preizkusiti. Iz tega razloga ne dajejo nikakršnega jamstva, da so v njih zapisane trditve resnične. S takšnim ravnanjem torej sama G. d. o. o. ni v ničemer zadostila svojemu bremenu, ki ga je nosila.

Tudi po prenehanju kršitve pravni interes na objavi sodbe torej ne preneha. Prav tako ne odpade pravni temelj za objavo sodbe. D. GmbH je namreč z zahtevkom na objavo sodbe zahtevala zgolj to, do česar je upravičena po pododstavku g) 1. odstavka 121. člena ZIL-1.