TFL Vsebine / Pravna mnenja

Če je bil zoper obtoženca odrejen pripor na podlagi 2. odstavka 300.
člena ZKP, čeprav obtoženec na glavno obravnavo ni bil v redu
povabljen, pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbah obtoženca in
zagovornika ne sme spremeniti prvostopnega sklepa tako, da bi
odredilo pripor iz katerega od pripornih razlogov po 2. odstavku 191.
člena ZKP, temveč tako, da pripor odpravi, ker se glede na določbo 1.
odstavka 398. člena ZKP tudi za postopek s pritožbo zoper sklep
smiselno uporablja določba 378. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbam obtoženca in njegovega
zagovornika ter odpravilo pripor, ki ga je obtožencu sodišče prve
stopnje odredilo na podlagi 2. odstavka 300. člena ZKP. Pritožbeno
sodišče je na podlagi spisnih podatkov ugotovilo, da obtožencu ni
bilo vročeno vabilo in se ni izmikal prihodu na glavno obravnavo,
temveč organi za notranje zadeve, pri katerih je sodišče iskalo
podatke, niso bili uspešni pri iskanju obtoženčevega bivališča, ki pa
ga le-ta sploh ni menjaval.
Ob tej odločitvi je sodišče druge stopnje tudi pravilno razlogovalo,
da samo v takšnem primeru ne bi moglo odrediti pripora iz katerega od
razlogov po 2. odstavku 191. člena ZKP, čeprav bi bil podan. V
določbi 1. odstavka 398. člena ZKP je namreč med drugim predvideno,
da se za postopek s pritožbo zoper sklep smiselno uporablja tudi
določba 378. člena ZKP oziroma prepoved takoimenovane 'reformationis
in peius'. S pritožbo zoper sklep se obtoženčev položaj ne sme
poslabšati. V obravnavanem primeru ni sodišče prve stopnje odredilo
pripora po 2. odstavku 191. člena ZKP, temveč je z odreditvijo
pripora uporabilo določbo 2. odstavka 300. člena ZKP za zagotovitev
obtoženčeve navzočnosti na glavni obravnavi, zato pritožbeno sodišče
ni moglo širiti razloge za odreditev pripora. S tem bi namreč
odločilo v škodo obtožencu, kar pa je tudi glede odločitve o pritožbi
zoper sklep prepovedano.