TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Prodajalec, čigar špediter v nasprotju z njegovimi navodili ne
odpremi predmeta prodaje kupcu, ampak drugam, nima škode zato, ker je
zaradi neizpolnitve prodajne pogodbe moral vrniti vnaprej plačano
kupnino, ampak zato, ker se je predmet prodaje izgubil. Zato je za
začetek teka zastaralnega roka za odškodninsko terjatev nasproti
špediterju odločilen čas, ko je prodajalec izvedel za izgubo predmeta
in ne čas vrnitve kupnine (19. čl. ZZT, enako 1. odst. 376. čl. ZOR).

Tožeča stranka je prodala blago in pri toženi stranki, špedicijski
organizaciji, naročila odpremo tega blaga kupcu. Zaradi napak pri
odpremi se je blago izgubilo in ni prispelo h kupcu, zaradi česar je
ta vložil tožbo proti tožeči stranki na povračilo kupnine, ki jo je
plačal vnaprej. Tožeča stranka je bila pravnomočno obsojena na
vrnitev kupnine kupcu in je nato vložila tožbo proti toženi stranki
na povračilo zneska, ki ga je plačala po pravnomočni sodbi kupcu.
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Zavzelo
je stališče, da je tožeča stranka zaradi proti-pogodbenega ravnanja
tožene stranke oškodovana za celoten vtoževani znesek in da njena
terjatev ni zastarala. Na pritožbo tožene stranke pa je pritožbeno
sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek
zaradi zastaranja zavrnilo.
Na revizijo tožeče stranke je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo
kot neutemeljeno, iz naslednjih razlogov:
Tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti iz prodajne pogodbe,
sklenjene s kupecem. Zato je ta zahteval vrnitev že izplačane
kupnine. Ta njegov zahtevek pa ni bil odškodninski, ampak
kondikcijski (condictio ob sausa datam, causam non secutam). Z
vrnitvijo kupnine je bilo zato samo sanirano protipravno stanje, do
katerega je prišlo, ker je tožeča stranka zadrževala prejeto kupnino,
ne da bi prodajno pogodbo s svoje strani izpolnila. Sodišče druge
stopnje ima zato prav, da tožeči stranki ni nastala škoda zaradi
protipogodbenega ravnanja tožene stranke pri izpolnjevanju
špediterske pogodbe s tem, da je morala vrniti neopravičeno
zadrževano kupnino. Škoda iz omenjenega razloga pa ji je nastala
takrat, ko se je blago izgubilo. Po dejanskih ugotovitvah sodišča
druge stopnje je zvedela za to najkasneje koncem leta 1973. Čim je
zvedela za izgubo blaga, je vedela za višino škode, saj je blago ona
prodajala. Vedela pa je takrat, tudi za tistega, ki je škodo
povzročil. Do škode je namreč prišlo zaradi protipogodbenega ravnanja
tožene stranke. S tem so bile podane vse predpostavke za začetek teka
zastaralnega roka. Ker gre za odškodninski zahtevek in ne za
regresni, kot zmotno trdi tožeča stranka v reviziji, saj zahteva
odškodnino za izgubo blaga, pride v poštev 3-letni zastaralni rok, ki
pa je do vložitve tožbe v letu 19979 že potekel.