TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba zmotno meni, da po sodišču prve stopnje citirana judikata (sodba VS RS II Ips 670/2007 in sodba VS RS III Ips 116/2003) zaradi tega, ker obravnavata drugačen dejanski stan, kot je v obravnavani zadevi, ne moreta biti upoštevna, saj je bistvo obeh sodnih odločb v tem: - da štejeta, da je določba tretjega odstavka 247. člena OZ (prej tretjega odstavka 270. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR) prisilne narave; - da pogodbeni stranki s pogodbeno ureditvijo o plačilu pogodbene kazni za denarno obveznost, te kogentne zakonske določbe ne moreta obiti in je pogodbeno določilo, ki je v nasprotju z zakonskim določilom, nično.

Zakonsko določilo o prepovedi pogodbene kazni za denarne obveznosti, tako kot glasi, ni mogoče razlagati na način, da je prisilne narave, kolikor se nanaša na dogovor o pogodbeni kazni za primer, ko upnik vztraja pri pogodbi kljub zamudi pri izpolnitvi denarne obveznosti in da ni prisilne narave, če upnik odstopi od pogodbe zaradi zamude pri izpolnitvi.