TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob reševanju pritožbe zagovornika obtoženega A. A. se izpodbijana sodba v opisu kaznivega dejanja opravljanja po 1. in 2. odstavku 172. člena KZ pod točko 1 izreka spremeni tako, da se izpusti besedilo „Ni res, ampak ona je piarovka B. B. in proba B. B. pomagati in pač to uporablja vse skupaj. Njena piarovka je itak že od vedno“.

Pritožba zagovornika obtoženega A. A. pa se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženi A. A. je dolžan plačati potrebne izdatke zasebne tožilke ter nagrado in potrebne izdatke njenih pooblaščencev in sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Pri kaznivem dejanju opravljanja po 172. členu KZ gre za varstvo osebnega in družinskega življenja drugih ter za prepoved zatrjevanja in raznašanja podatkov iz takšnega življenja v javnosti ob pogoju, če to lahko škodi njihovemu dobremu imenu. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni potrebno, da dejansko pride do oškodovanja dobrega imena oškodovanca, temveč morajo biti ugotovljena dejstva objektivno taka, da lahko to povzročijo. Dobremu imenu osebe, ki je predmet opravljanja, lahko škodujejo predvsem takšna dejstva, na podlagi katerih ljudje oškodovanca zaničujejo, prezirajo, se mu posmehujejo ipd.

Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja opravljanja se kaže v trditvah ali raznašanju karkoli resničnega ali neresničnega iz osebnega ali družinskega življenja druge osebe, pod pogojem, če takšne trditve ali raznašanja lahko škodijo dobremu imenu. Trditve so dejansko vedno izražanje lastno zaznanih dejstev drugi osebi, s prenašanjem oziroma raznašanjem pa razumemo sporočanje določenih dejstev, ki jih je zaznal nekdo drug, oziroma za katere nekdo drug trdi, da obstajajo. Pri kaznivem dejanju opravljanja pa ni nujno, da je inkriminirana trditev postavljena le kot nesporna trditev v obliki trdilnega stavka, saj zadošča že oblika vprašanja ali nakazovanje oziroma namigovanje na določeno dejstvo (insinuacija) iz osebnega in družinskega življenja, ki bi lahko škodilo dobremu imenu.

Dokaz resnice je pri kaznivem dejanju opravljanja glede na določilo četrtega odstavka 172. člena KZ načelno izključen. Sodišče torej ugotovi le trditve ali raznašanje dejstev iz osebnega ali družinskega življenja ter njihovo sposobnost, da škodujejo dobremu imenu. Dokaz resnice je dovoljen le v primerih, ki jih predvideva določilo petega odstavka 172. člena KZ, torej če je storilec kaznivo dejanje opravljanja storil pri izvrševanju uradne dolžnosti, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi. V teh primerih je izključena protipravnost, če storilec dokaže resničnost svojih trditev ali utemeljen razlog, da je v njihovo resničnost verjel. Obramba neutemeljeno ocenjuje, da je obtoženec predmetno izjavo podal v okviru svoje politične dejavnosti oziroma v okviru obrambe svojih pravic.

Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da je obtoženec, glede na odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. Up-50/99, ki obravnava kolizijo med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, ki ni privilegij novinarjev ali literatov, ampak svoboščina, ki spada med temeljne človekove pravice, ki je vsakomur zagotovljena v 39. členu Ustave Republike Slovenije, ob upoštevanju, da je s svojimi odgovori na vprašanja novinarjev o resničnosti napada na novinarko skušal pojasniti svoje mnenje o okoliščinah in vzrokih, zaradi katerih je prišlo do neresničnih obtožb, dopustno posegel v pravico zasebne tožilke do zasebnosti. Zasebno tožilko je šteti kot relativno osebo iz javnega življenja, saj je z obveščanjem javnosti o domnevnem napadu obdolženega nanjo kot novinarko, nedvomno vstopila v prostor družbenega dogajanja in s tem prevzela nase tveganje, da bodo njene trditve o napadu obdolženega predmet diskusije in presoje, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Iz navedene ustavne odločbe pa jasno izhaja, da tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja.

V zvezi z dejanjem, opisanim pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pa je potrebno pojasniti, da kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, kot ga je pravno opredelila zasebna tožba, stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, je pa pri tem kaznivem dejanju v četrtem odstavku 171. člena KZ predvidena pravica obdolženca, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice. Če storilec dokaže resničnost svojih trditev, ali če dokaže, da je v resničnost imel vsaj utemeljen razlog verjeti, ne bo kaznovan za žaljivo obdolžitev. V tem primeru pa bo še vedno lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu KZ, če njegove trditve pomenijo žalitev, seveda, če ne bo podano stanje iz tretjega odstavka 169. člena KZ, ko se zahteva še storilčev zaničevalni namen, ali pa za kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen KZ).

Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je obtoženčevo ravnanje, opisano pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve v smislu 169. člena KZ in sicer po drugem odstavku tega člena, saj je bila izjava podana preko televizijskega medija. Pri tem je sodišče opis tega dejanja spremenilo le v toliko, da je izpustilo tako imenovani abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja žaljive obdolžitve „o zasebni tožilki trdil in raznašal nekaj, kar škoduje njeni časti in dobremu imenu, dejanje pa je bilo storjeno po televiziji, s tem, da je“ in namesto tega dodalo abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja razžalitve „C. C. razžalil“, vendar s tem ni prekoračilo obtožbe in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zmotno ocenjuje obramba. Glede na določilo 354. člena ZKP, da se sodba sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici, ter da sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanje, seveda ob upoštevanju, da abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja ni nujna, bistvena sestavina obtožbe oziroma sodbe, bistven je namreč le konkreten opis očitanega dejanja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni bila porušena t.i. objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Zmotna je tudi ocena obtoženčevega zagovornika, da sodišče brez navedene spremembe (ko je torej dodalo abstraktni, zakonski opis dejanja – C. C. razžalil), s katero naj bi dodalo zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve, obtoženca ne bi moglo obsoditi za navedeno kaznivo dejanje razžalitve. Konkreten opis dejanja pod točko 2 izreka, v katerega sodišče prve stopnje ni poseglo, namreč poleg časa in kraja kaznivega dejanja vsebuje tudi opis izrečenih besed, za katere pa je sodišče presodilo, da objektivno pomenijo podcenjevanje in žaljivo vrednostno oceno zasebne tožilke.