TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožnika in stranke z interesom se zavrneta.

Zgolj okoliščina, da agencija vodi postopek za ugotavljanje kršitve iz 9. člena ZPOmK-1 in 102. člena PDEU po uradni dolžnosti, še ne pomeni, da stranski udeleženec v postopku izdaje tega akta nima več pravnega interesa. S tem, ko je bil ta postopek ustavljen, je bil prizadet tožnikov pravni interes, zaradi katerega mu je bil v postopku izdaje spornega upravnega akta priznan položaj stranskega udeleženca. Razveljavitev sklepa o ustavitvi postopka pa bi za tožnika, ki zatrjuje, da je stranka z interesom kršil 9. člen ZPOmK-1 in 102. člen PDEU, pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja.

Četudi se za razliko od postopka po ZPOmK-1, ki se lahko začne le po uradni dolžnosti, postopek pred Komisijo lahko začne tudi na podlagi prijave prijavitelja z legitimnim interesom, pa se v primeru zavrnitve prijave Komisija ni dolžna opredeliti do vseh argumentov prijavitelja iz njegove prijave, je pa dolžna navesti argumente za svojo odločitev, ki morajo biti sposobni prestati preizkus zakonitosti s strani pristojnega sodišča.

Postopek, ki ga vodi toženka po določbah ZPOmK-1, je po svoji naravi posebni upravni postopek, ki ga vodi toženka po uradni dolžnosti (15. člen ZPOmK-1), in ki ga je Ustavno sodišče RS opredelilo kot posebni postopek nadzora ravnanja subjektov na trgu, ki ga izvaja specializirani organ, tj. Agencija, in ki ima za izvajanje tega nadzora določena pooblastila po ZPOmK-1, usmerjena v odpravo protipravnega stanja in ponovno vzpostavitev skladnosti trga s pravili konkurence (odločba, št. U-I-40/12). To pa pomeni, da odločitev, sprejeta v tem postopku, ni rezultat uspeha (oziroma neuspeha) dokazovanja enega (oškodovanega) podjetja, da je s strani drugega (preiskovanega) podjetja prišlo do kršitev pravil konkurence, temveč slednje (torej, ali je prišlo do kršitev pravil konkurence) presodi Agencija po izvedenem postopku, urejenem v ZPOmK-1, in subsidiarno po ZUP.

Za očitek zlorabe je treba dokazati namero oziroma strategijo prevladujočega podjetja za izkrivljanje konkurence. Take namere pa po oceni toženke (s katero se strinja tudi sodišče) predloženi oziroma izvedeni dokazi v upravnem postopku niso potrdili.

Ker je toženka ustavila postopek v izpodbijanem delu iz razlogov nesmotrnosti nadaljevanja postopka (in ne, ker bi ugotovila, da do zatrjevane kršitve določb ZPOmK-1 ni prišlo), ni mogoče govoriti o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju per se (popolno ugotovljeno dejansko stanje je sicer potrebno za izdajo pravilne in na zakonu utemeljene odločbe, s katero je meritorno odločeno o določeni zadevi) in s tem posledično o kršitvi določb postopka, saj v obravnavanem primeru v tem delu o zadevi ni bilo meritorno odločeno.