TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod*

V članku obravnavam vprašanje, ki se je zdelo v ustavnem pravu glede na prvi amandma k Ustavi ZDA že dolgo rešeno: da vlada ne sme kazensko preganjati osebe zaradi skrunitve ameriške zastave. Toda zdaj je to vprašanje vnovič v središču pozornosti, saj je predsednik Donald Trump 25. avgusta 2025 izdal izvršni odlok v zvezi s to temo. Ta izvršni odlok podrobneje obravnavam v nadaljevanju.[1] Morda je paradoksalno, da ustavno pravo ZDA temelji na najstarejši, vendar hkrati najkrajši pisani ustavi katerekoli večje države na svetu, saj vsebuje le 4.400 besed.[2] V nasprotju s številnimi evropskimi ustavami, ki so obsežnejše in vsebujejo številne izrecno navedene pravice, ameriška ustava vsebuje razmeroma malo »naštetih« pravic. Slovenska ustava na primer obsega 174 členov in 53 strani,[3] ob tem pa je bila z amandmaji dopolnjena že desetkrat.[4]

Osnovna načela ameriške ustave, kot so vladavina prava, demokratična oblika vladanja, zaščita temeljnih človekovih pravic, delitev oblasti in določena stopnja enakosti, se lahko povzamejo v približno desetih sekundah.[5] Listina o pravicah (angl. Bill of Rights), sprejeta leta 1791, vključuje prvih deset amandmajev k Ustavi, katerih namen je bil zaščititi individualne svoboščine in omejiti moč vlade.[6]

V tem prispevku se osredotočam na svobodo govora, vsebovano v prvem amandmaju, ki določa, da »Kongres ne sme sprejeti zakona [...] ki bi omejeval svobodo govora.« Ključni vprašanji v vsakem primeru svobode govora sta, ali je zadevno ravnanje dejansko vključevalo »govor«, in če ga je, ali je ta »govor« zaščiten s prvim amandmajem.

2. Kaj pomeni »govor« po prvem amandmaju?

Čeprav večina slovarjev »govor« opredeljuje kot komunikacijo ali izražanje misli z izgovorjenimi besedami, je v pravnem kontekstu, zlasti za namene prvega amandmaja, »govor« dobil širšo opredelitev. Pravzaprav vključuje vsak način posredovanja ali komuniciranja idej, kar ne zajema le govorjenih besed, temveč tudi pisane besede in simbolna dejanja.[7] Simbolični govor se nanaša na neverbalne oblike izražanja, ki prenašajo sporočila ali ideje, pogosto povezane s političnimi ali socialnimi vprašanji, in se običajno posredujejo z dejanji, kot so protestno nošenje trakov, sežiganje zastav ali vpoklicnih kartic ali s pohodi.[8]

Sodna praksa Vrhovnega sodišča ZDA glede simboličnega govora se je razvijala počasi. Prelomna sodba, ki je razširila zaščito prvega amandmaja na simbolični govor, je bila Stromberg proti Kaliforniji. Sodišče je razveljavilo zakon iz Kalifornije, ki je prepovedoval razkazovanje rdečih zastav, in razsodilo, da je prepoved razkazovanja simbolov, ki spodbujajo sicer »miren in urejen odpor« vladi, neustavna. Devet let pozneje je v zadevi Thornhill proti Alabami sodišče razveljavilo zakon, ki je prepovedoval delavsko protestno zborovanje, in ugotovilo, da prvi amandma ščiti tudi to obliko izražanja. V sodbi Cox proti Louisiani je sodišče potrdilo, da je pravica do mirnega pohoda v podporo državljanskim pravicam še ena oblika zaščitenega simboličnega govora.

V Tinker proti Des Moines Independent Community School District je Vrhovno sodišče ZDA podprlo pravico šolarjev do nošenja črnih trakov v znak nasprotovanja vietnamski vojni, kar je opredelilo kot »tesno sorodno 'čistemu govoru'«, dokler ni ogroženo materialno stanje in dokler se ne povzroči znatno motenje delovanja šole. Sodišče je bilo naklonjeno stališču, da številni posamezniki, ki so »šibka stranka« v razmerju, nimajo sredstev za pridobitev javne pozornosti, zato je simbolični govor lahko edini način, da jo pridobijo (zadeva Milk Wagon Drivers Union proti Meadowmoor Dairies). V pomembni zadevi Cohen proti Kaliforniji je Vrhovno sodišče razveljavilo obsodbo posameznika, ki je nosil jakno z napisom »Fuck the Draft« (»Jebeš vpoklic«) v sodni palači, pri čemer je poudarilo, da »je pogosto res, da je nekaj nekomu vulgarizacija, drugemu lirika« in da vlada ne more delati načelnih razlik na tem področju. Večina je tudi opazila, da simbolični govor včasih lahko prenaša ideje na čustven način, česar navaden govor morda ne more. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da so besede »izbrane prav toliko zaradi čustvene kot tudi kognitivne sile«. Sodišče je postajalo čedalje bolj jasno, da simbolični politični govor ne more biti omejen na podlagi vsebine, tako kot ne more biti kriminalizirano navadno pisno in ustno politično izražanje.[9] Primeri, ki to potrjujejo, so Schacht proti Združenim državam (preklicana obsodba protestnika zaradi uporabe vojaške uniforme) in Boos proti Barry (prepoved izobešanja znakov s kritiko tujih vlad pred tujimi veleposlaništvi je bila neustavna, saj gre za klasični politični govor, ki je v jedru prvega amandmaja).

3. Kakšne oblike govora niso zaščitene po prvem amandmaju?

Čeprav je Vrhovno sodišče ZDA »govor« opredelilo široko, obstajajo pomembne omejitve te pravice, kjer pomembni interesi javne politike pretehtajo neomejeno svobodo govora. Sem spadajo:

• obrekovalne izjave (angl. defamation), zlasti v primeru javnih oseb, kjer pa je zahtevan še dokaz »dejanske zlonamernosti« (zadeva New York Times Co. proti Sullivanu);
• obscenost (angl. obscenity). Vrhovno sodišče ZDA je v zadevi Miller proti Kaliforniji postavilo tripartitni test za opredelitev obscenosti: (1.) vsebina pritegne »golo« zanimanje za spolnost (angl. prurient interest); (2.) vsebina je očitno žaljiva po standardih skupnosti oziroma veljavnem državnem pravu; in (3.) vsebina nima literarne, umetniške, politične ali znanstvene vrednosti;
• spodbujanje k neposrednemu nezakonitemu dejanju (angl. incitement to imminent lawless action). Nanaša se na govor, namenjen spodbujanju ljudi h kršenju zakona ali k nasilnim dejanjem (zadeva Brandenburg proti Ohiu). Da bi bil govor nezakonit, mora pomeniti neposreden poziv k takojšnjemu, nezakonitemu dejanju (zadeva Hess proti Indiani);
• »resnične grožnje« (angl. true threats). V najnovejši zadevi, Counterman proti Coloradu, je Vrhovno sodišče odločilo, da mora država v primerih resničnih groženj dokazati, da je imel obtoženi vsaj subjektivno razumevanje grozeče narave svojih izjav, vendar ne zahteva strožjega dokaza, kot je nepremišljenost (angl. recklessness);
• doktrina »bojevitih« ali »napadalnih besed« (angl. fighting words). Ustvarjena je bila v zadevi Chaplinsky proti New Hampshiru. Ne ščiti besed, ki že same po sebi povzročajo poškodbe, ali govora, ki spodbuja takojšnjo kršitev miru, oziroma nasilje. Vendar je ta doktrina čez leta izgubila svojo veljavnost.[10] Na to sem posebej opozoril zato, ker se Trumpov izvršni odlok sklicuje na to doktrino;
• nadlegovanje (angl. harassment), opredeljeno kot nezaželeno ravnanje, ki je dovolj hudo, vztrajno in vseprisotno, da neupravičeno ovira posameznikovo izobraževalno (ali zaposlitveno) okolje (zadeva Davis proti Monroe County Bd. of Ed.);
• sovražni govor (angl. hate speech) je v ZDA načeloma zaščiten s prvim amandmajem, saj državi ne bi smelo biti dovoljeno, da posameznike ščiti pred idejami in mnenji, ki se jim zdijo neprijetna ali celo globoko žaljiva.[11]

4. Veksilologija[12] in simbolika zastave

Veksilologija, študija zgodovine, simbolike in uporabe zastav, poimenovana po Whitneyju Smithu,[13] potrjuje, da so zastave močni simboli. Zastava države je simbol njene identitete, zgodovine in kulturne dediščine.[14] Barve in elementi ameriške zastave simbolizirajo pogum, čistost in budnost, zvezde predstavljajo države, proge pa prvotnih 13 kolonij.[15]

Obstaja pa tudi temnejša stran simbolike zastave. Zastava predstavlja moč vlade, zato za številne marginalizirane ljudi lahko pomeni simbol zatiranja, izključenosti, hinavščine ali čezmerne vladne moči. Omeniti je treba primer nemirov v Detroitu leta 1967, ki so bili posledica desetletij institucionalnega rasizma in segregacije.[16] Nezadovoljstvo je sprožila tudi izjemno nepriljubljena vietnamska vojna, v kateri je umrlo več kot 58.000 Američanov,[17] in številni veterani so se vrnili domov s travmami.[18] Ti primeri ponazarjajo, da se lahko Američani počutijo izdane s strani svojih vlad in zato na ameriško zastavo gledajo drugače. Incidenti skrunitve ameriške zastave segajo vsaj v čas državljanske vojne, ko so bili celo vojaki in ženske obravnavani pred vojaškimi sodišči zaradi skrunitve zastave.[19]

5. Zgodovina sodnih primerov o skrunitvi zastave pred Vrhovnim sodiščem ZDA

Po ameriški državljanski vojni je zastava postala široko uporabljen simbol. Konec 19. stoletja se je začelo nacionalno gibanje za zaščito zastave, kar je vodilo v to, da so do leta 1932 vse zvezne države sprejele zakone o skrunitvi zastave (tj. o preprečevanju takega početja):

• Halter proti Nebraski (1907). To je bil prvi primer o skrunitvi zastave, ki je dosegel Vrhovno sodišče. Sodišče je potrdilo obsodbo poslovnežev, ker sta zastavo natisnila na steklenico piva. Presodilo je, da so zvezne države pristojne za sprejemanje zakonov o skrunitvi zastave v okviru splošnih policijskih pristojnosti za kazenski pregon, saj je zastava simbol nacionalne enotnosti. Pomembno je, da toženci niso uveljavljali obrambe po prvem amandmaju;
• West Virginia State Board of Education proti Barnette (1943). Vrhovno sodišče je razsodilo, da javnih šolarjev ni mogoče prisiliti k pozdravu zastavi in recitiranju prisege zvestobe (angl. Pledge of Allegiance) po prvem amandmaju. Slavna izjava sodnika Jacksona poudarja, da »če obstaja kakšna stalna zvezda v naši ustavni konstelaciji, je ta, da noben uradnik, visok ali nizek, ne more predpisati, kaj bo ortodoksno v politiki«;
• Teksas proti Johnsonu (1989). Johnson, član Revolucionarne komunistične mladinske brigade, je med demonstracijo v Dallasu leta 1984 sežgal ameriško zastavo. Sodišče je s preglasovanjem (5 proti 4) ugotovilo, da je sežiganje zastave oblika simboličnega govora, zaščitena s prvim amandmajem. Sodišče je zavrnilo trditev Teksasa o »zaščiti miru«, saj se vlada ne more zanašati na predpostavko, da bo izražanje provokativne ideje izzvalo nemire. Prav tako je zavrnilo interes Teksasa za ohranjanje zastave kot simbola narodnosti in nacionalne enotnosti, ker to ni bil »prepričljiv« (angl. compelling) interes za upravičenje omejitve, ki temelji na vsebini (angl. content based);
• Združene države proti Eichmanu (1990). Vrhovno sodišče je, vnovič z glasovanjem 5 proti 4, razsodilo, da zvezna vlada, tako kot zvezne države, ne more preganjati osebe zaradi skrunitve zastave ZDA. Potrdilo je, da je bil Zakon o zaščiti zastave iz leta 1989 (Flag Protection Act of 1989) neustaven, saj je bil še vedno usmerjen v omejevanje simboličnega govora.

6. Zakonodajni odziv po Johnsonu in izvršnem odloku predsednika Trumpa (2025)

Posledica sodbe v zadevi Johnson je bila razveljavitev vseh zakonov o skrunitvi zastave v 48 zveznih državah ZDA, sprožila pa je ogorčenje v javnosti in politiki.[20] Kongres je poskušal rešiti situacijo z zveznim Zakonom o zaščiti zastave iz leta 1989 (Flag Protection Act of 1989), ki je določal zvezno kaznivo dejanje skrunitve zastave. Vendar je Vrhovno sodišče v zadevi Združene države proti Eichmanu (1990) razsodilo, da je tudi zvezni zakon neustaven, s čimer je dokončno potrdilo, da je sežiganje zastave zaščiteno s prvim amandmajem.

Najnovejši vladni ukrep, ki je vnovič obudil to vprašanje, je bil izvršni odlok predsednika Donalda Trumpa, ki ga je izdal 25. avgusta 2025. Odlok nalaga ministrstvu za pravosodje, da določi prednostne naloge pri pregonu posameznikov za tista kazniva dejanja, ki so naključno povezana s skrunitvijo zastave. To so kazniva dejanja zoper premoženje in mir, kot so požig, vandalizem, kraja in kršitev javnega reda.[21] Predsednikov odlok se izrecno sklicuje na doktrino »napadalnih besed« (angl. fighting words). Vendar pa moram poudariti, da odlok ne prinaša bistvene spremembe v veljavnem pravu. Sodba v zadevi Johnson je namreč že dovoljevala pregon naključnih nezakonitih dejanj, ki kršijo vsebinsko nevtralne zakone (na primer odloke, ki prepovedujejo zunanje požare). Odlok zgolj krepi pregon tistih dejanj, ki so že nezakonita, dejanje sežiganja zastave samo po sebi pa še vedno ostaja zaščiteno s prvim amandmajem. Kritiki menijo, da bi lahko selektivni pregon po tem odloku dokazoval, da vlada nekoga ni preganjala zaradi kršitve »vsebinsko nevtralnega« zakona, temveč prav zaradi sporočila (vsebine), ki ga je izražal s sežiganjem zastave.[22]

7. Sklep

Čeprav je torej fizično dejanje sežiganja zastave zaščiteno kot simbolični govor, se lahko naključna nezakonita dejanja, povezana s sežiganjem zastave, preganjajo. Izvršni odlok predsednika Trumpa ne prinaša ničesar novega, saj veljavno pravo že dolgo dovoljuje pregon takih dejanj. Zadevi Johnson in Eichman prepovedujeta le pregon sežiganja zastave sam na sebi.

Ker se vprašanja glede skrunitve zastave v ameriškem življenju in politiki redno pojavljajo, menim, da bomo še naprej priča dodatnim primerom pred sodišči. Ali bo Vrhovno sodišče ZDA kdaj vnovič obravnavalo sodbi v zadevah Johnson in Eichman, ostaja neznanka. Kljub trdni konservativni večini na tem sodišču, ki bi lahko razveljavila ti sodbi, je treba opozoriti, da imajo celo ideološko konservativni sodniki pogosto libertarne težnje, ki so v nasprotju s konservativnimi vrednotami. Vprašanja, povezana z zastavo, se zdijo edinstvena. Pravo o svobodi govora je bilo v zadnjih letih precej robustno zaščiteno.[23] Bomo videli.

Opombe:

* Članek je daljši povzetek znanstvenega članka z naslovom »The Intersecton of Free Speech and Flag Desecration in the United States – A Historical Montage of Landmark Cases from the Supreme Court, Key Legislation and President Donald Trump’s 2025 Executive Order«, sprejetega v objavo v reviji Pravnik. Avtor povzetka je dr. Andraž Teršek.

[1] Joe Hernandez: Flag burning has a long history in the U.S. – and legal protections from the Supreme Court, NPR, 27. Avgust 2025, (8. 11. 2025).

[2] ConstitutionalFacts.com: Fascinating Facts about the U.S. Constitution, (20. 11. 2025).

[3] Uradni list RS, št. 33/91-1.

[4] Uradni list RS, št. 42/97, 66/00 in 24/03.

[5] Stephen G. Breyer: European Affairs. Special Report: The Enlarged European Union. Europe’s Constitution is Welcome, but Very Different from its U.S. Counterpart, 2024, (20. 10. 2025).

[6] Bill of Rights: 10 Amendments. Bill of Rights Institute, <https://billofrightsinstitute.org/primary-sources/bill-of-rights> (24. 10. 2025).

[7] J. Hernandez, nav. delo.

[8] Prav tam.

[9] Robert Goldstein: Symbolic speech and the Supreme Court. EBSCO Knowledge Advantage, 2023, <https://www.ebsco.com/research-starters/law/symbolic-speech> (9. 10. 2025).

[10] David Hudson: Fire News desk. “80 years ago the Supreme Court introduced ‘Fighting Words’”, 2022, <https://www.thefire.org/news/80-years-ago-supreme-court-introduced-fighting-words> (12. 11. 2025).

[11] Iowa State University: Free Speech, <https://freespeech.iastate.edu> (15. 11. 2025).

[12] Ali »zastavoslovje«, <https://pzv.splet.arnes.si/veksilologija/> (15. 11. 2025).

[13] Whitney Smith: Flags Through the Ages and Across the World. New York. McGraw-Hill, 1975.

[14] Pickney Pocket: Importance of a country flag, 2023, (28. 10. 2025).

[15] P. Pocket, nav. delo.

[16] Detroit Historical Society: Uprising of 1967, <https://www.detroithistorical.org/learn/online-research/encyclopedia-of-detroit/uprising-1967> (29. 10. 2025).

[17] US Wings: Vietnam War Facts, Stats and Myths, <https://www.uswings.com/about-us-wings/vietnam-war-facts/> (29. 10. 2025).

[18] Alexander McFarlne: The impact of war on mental health: lest we forget. World Psychiatry, 2015, <https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC4592659/> (31. 10. 2025).

[19] J. Hernandez, nav. delo.

[20] Robin Toner: Bush and Many in Congress Denounce Flag Ruling, v: The New York Times, 29. junij 1989, str. 8; Samuel H. Kernell in Gary C. Jacobson: The Logic of American Politics. 8. izdaja. Sage Publishing, Washington DC 2017, str. 184.

[21] J. Hernandez, nav. delo.

[22] J. Hernandez, nav. delo.

[23] Angel Eduardo, Ronnie London: Fire Newsdesk. In a blockbuster First Amendment term, the Supreme Court got the big stuff right, 5. julij 2024, <https://www.thefire.org./news/blockbuster-first-amendment-term-supreme-court-got-big-stuff-right> (11. 11. 2025).